Spet tečem, kot po navadi saj se mi mudi, zelo mudi v park. Vedno tečem v park na osamljeno klopco zraven grma, ki je moja. Vedno sem tam kajti tam ne smrdi, ni glasno in zasmrajeno. Tam ni ljudi, kot sem jaz, tam je klopca. Moja kljub temu, da so vidni ostanki nalokanih noči, prepirov in prijateljskih pogovorov. Mojih ostankov ni, ker če se tepeš za ostanke jih ne puščaš. A tokrat nimam sreče, nek parček sedi na klopci in pač počne reči, ki jih taki ljudje počnejo. Vzdihnem in stečem naprej, pomislim na Olivio in njene domnevne fante a Olivia nima pojma o golobih simbolih ljubezni a hkrati se jih vsi branijo. Razumljivo, branijo se ljubezni in jaz tudi, po zgodbi. Ko sem bila majhna mi je mami pravila Amor vincit omnia edini latinski rek, ki ga je zna. Ljubezen vse premaga kakšna laž ljubezen ni v zgodbi premagala ničesar le ogrozila je dva svetova in zaljubljenca tragično vrgla narazen enega ujetega v lastnih temačnih mislih, drugega pa z zlomljenim srcem pustila na varnem. Mami nisem povedala za zgodbo preveč skrbi ima s svojimi ljubeznimi, tako, da jo pusščam v iluziji. Olivie pa ne ona si tega ne zasluži a se mi le smeji in govori, da smrdim. Tečem in opazujem goloba, ki se poigravata v zraku, ko bom golobica se bom igrala sama.