Veter se mi vrtinči in prepihuje liste, knjige, ki jo moram prebrati. Nestrpen je želi si, da bi tekla in postala golobica, ne pa brala knjige o pozabljenih ljudeh. Vzdihnem to je sporočilo a ga ignoriram saj tudi golobi ne letijo vsakič ko veter zapiha, zgodba se vleče in vleče, učiteljica je rekla, da si jo lahko izberemo sami. A se ni strinjala z mojo izbiro, zavzdihnila je in rekla, da je to zgodbica za majhne otroke. Takrat mi je zavrela kri, kako si drzne, kako si drzne omadeževati genialno zgodbo. Ampak sem obupala ni imelo smilsla učiteljica za slovenščino je edina, ki se me vsaj približno mara za ostale sem nadloga, golob. Raje imajo Olivijo z počesanimi laski in lepimi oblekicami. Ampak zdaj spet tečem domov. Hitim k umazanemu bloku z zanemarjenimi stopnišči in dvigalom za katerega mi mama vedno zabiča, da naj ne grem v njega ponoči, če je v njem moški. Mama se dvigala boji, trese se, ko ga vidi, mirim jo pravim, da, ko bom golobica, dvigal zame ne bo, ker bom letela. Mama mi pravi naj ignoriram punčije in bejbike, bežim od temnih ulic naj kričim in naj vedno tečem po stopnicah, teci, teci povsod in pred vsem. Oh mama, ko bi ti vedela jaz vedno tečem. Stopim v stanovanje in šele takrat začutim izdajalko, ki mi gomazi po želodcu, kot kača in sika in piha. Potegnem jabolko iz torbe, še en ostanek in jem vem, da ne bo dovolj izdajalka bi rada še in še. A ignoriram potegnem ven naloge za mtko in stopim na zanikrni balkon. Balkonček malo bogastvo te sobice velik ravno prav za mizo ali stol. Čutim veter in globino, čutim praznino vidim golobe in učim se, da bom ostanek s petimi zvezdicami.