Za Liv sem se potrudila, da bi bil del čim daljši in upam, da je tudi zanimiv.:blush:
Slišim ropot in vstanem, ko slišim ropot vem, da mami vstaja kar pomeni, da moram vstati tudi jaz. ,, Anila si bila spet na strehi? Slšala sem..." poskusi mama a jo odbijem kadar se dovolj potrudim mama ne vrta več. Tudi tokrat je tako mami odide in jaz čakam. Čakam dokler ne zaslišim težkih korakov, ki gredo mimo vrat šele ko zaslišim pisk dvigala vzamem torbo in se poženem. Mudi se mi tečem sem golobica o tipu, ki živi zraven nas ni noben nikoli rekel nič lepega. Mami se ga boji vsi se ga bojijo medtem, ko tečem ne poskušam razmišljat o tem, da je enkrat mačke poskusil učiti leteti, pa o domnevni pištoli v apartmaju. Tečem , tečem do šole tokrat sem izurjene zdrvim mimo Olivie še preden bi mi podstavila nogo ter čutim veter. Zdrvim po hodniku vdihujem izdihujem razredna ura se bliža. Nikoli je ne maram naša učiteljica rada prakticira neke metode in jaz sem ostanek izostanem iz njih noben me noče poslušati učiteljica pa me nesrečno glede vem ne samo ostanek ovira sem. Včasih tako pomisli tudi mami vem takrat, ko pride vsa čudna domov takrat, ko vleče domov kvazi drugačne tipe, takrat si želi, da izginem. In to storim izginem na streho a v šoli ne morem. Učitelji bi zagnali trušč in gruš ter me zaprli in me zasliševali in klicarili gor in dol zato le vzdihnem in upam da bo minilo. Odklopim in že čutim kako mi rastejo krila golobica sem, ko nenadoma zaslišim omembo šolskega izleta. Stisnem se v dve gubi ne že spet te izleti, brez vezni so a briga to vse dovolj so, da se dan pred tem vsi neki menijo in po tem in da učitelji vedno naredijo faco: ooo a nisi šla ampak to moraš znat. Takrat bi najraje vse kresnila jezna sem in učiteljica blebeče kam in kje in kako jaz pa sem jezna, ko bom golobica ne bo več ovir a zdaj zataknjena sem. Zataknjena in, ko učiteljica odrobenclja se oglasi Olivija: ,, Oh veste jaz sem že bila tam in je res kul. Škoda, da ne moreš iti Anila, pač nimajo vsi mame, ki dejansko skrbi za koga" . Gleda me ve, ve in uživa briga jo, da se moja mami izčrpava briga jo ne morem je več gledati njenega ljubkega zlobnega obraza obraze sošolcev, ki so kot kače. Zakričim in stečem, stran, stran bežim čutim, da se mi nabirajo solze a mižim in se skrijem. Pogumna sem si govorim kljub temu, da čepim na stranišču in močim majico, ko zaslišim šepet. Šepet lahen, ki mi nekaj govori a ne razumem tedaj pa zaslišim zvonec melodijo, ki para ušesa. Pomislim, da bi sledila šepetu a pomislim na mami, ki sedi pred učiteljico, ker sem spet manjkala, mami, ki samo tiči tam in kima. Obrišem si solze in vstopim v areno ter se usedem molčim, zgradim zid iz potlačenih misli in preživim, preživim to zoprno šolo. Ter stečem, nenadoma pa se ustavim slišim šepet, ki se odddaljuje, a tečem in ga poskusim ujeti. Šepet lahen kot frfotanje metuljevih kril, a vendar ga slišim govori mi še neznano melodijo. Melodijo, siren pomislim ter stresem glavo, le kje sem se znašla? Glava me boli in ozrem se naokoli več kot očitno sem tekla brez glave, šepet kaj je narobe s tabo zakaj me vodiš do krajev brez smisla, pljunem v tla in se razjokam kar tam pred opuščenim centrom, ter stečem, briga me, da me glasek vabi naprej. Dojela sem sporočilo sem nedozidan ostanek, ki zdaj še teči ne more več kajti izdajalka je znova udarila tokrat z prebrisano taktiko, dišav. Dišav urejenega doma in stare mame, nasmejanih ljudi, ne ostankov.