Vdihnem, izdihnem in spet vdihnem, poskušam umiriti želodec in misli, oboji zahtevajo hrano, ki je nimam. Hodim po mestu in se delam nevidno, hodim mimo kavarnic iz katerih se vije vonj po cenenih rogljičkov, ter preklinjam šepet, ki me je poslal tja kamor me je poslal in zraven vtaknil vse kavarne v mestu. Previdno se oziram in zaznam sošolce in ljudi s šole, smejijo se hecajo. Ni čudno, da je Olivija tako dobra v žaljenu, ker udari tam kjer najbolj boli in ima to kar jaz nimam. Res bi bila dobra psihoterapevtka ali pa zlobnica kdo ve. Tekla bi, da bi bila golobica a ne zmorem zato buljim v tla, mojo usodo prah. Utrujena sem vendar pa se po stopnicah prisilim in stečem hitro kljub zbodljajem v rebrih in krulečemu želodcu. Ko sem doma prebrskam kuhinjo in si oddahnem, prepečenec je tu vzamem košček ostati mora. Ter sedem za mizo in se lotim dela pišem si opravičilo, da ne morm iti zaradi finančnih razlogov, ter se podpišem. Vzdihnem, vem, da ni prav a mami tega ne bi napisala, ljubica saj lahko kej napraskam moraš iti kaj s prijateljicami. Mami nič ne moraš napraskat, če nimava za kruh teži mi, da bo z veseljem dal eden izmed tipov imen več ne vem. Zato napišem opravičilo in zaprem oči, čutim, da mi gre na jok zato vzamem nekaj za kar vem, da bo to tudi naredilo. Zgodba, ki naj bi bila preotročja pa ni , zlomljena srca in temne misli to ni otročje. Ampak nekaj vem vsi se bi smejali govorili bi, da sem stara tri in Olivija bi odkrila še eno šibko točko. Zato sem obupala, ker mogoče bi jo prepričala... Zmajem z glavo in se zatopim v zgodbo, ki jo znam že na pamet. Potopim se v zgodbo srce mi zadregeta in solze mi polzijo po licu, zakaj mora biti tako se vprašam skupaj z junakinjo, zakaj si tako daleč... ,,Anila! Anila zakaj jokaš?!'' mami me trese. A preneha, ko vidi za kaj se gre: ,, Anila a nisi malo prestara za to, mislim obstajajo boljše ljubezenske zgodbe, ko ta ...''. Odločno odkimam ne razumeš mami pomislim ter previdno pospravim, mami pa vzdihne videti je izmozgana. ,, Si jedla? Kako he bilo v šoli'' me prašuje njen glas zveni tako utrujeno. Pokimam in zmignem z rameni mami pokima nazaj in začne premetavat papirje. Jaz se skrijem v kopalnico ter vadim dihanje, ko ga spet zaslišim šepet, glasek, ki pravi jutri. Jutri jeza mi narašča vsi govorijo jutri in jutri nikoli ne pride. Jutri je iluzija, junaka iz zgodbe sta prav tako mislila in končalo se je bedno. Jezna sem jutri, jutri, mami pravi jutri in ni nič edina stvar, ki drži so testi in spraševanja. Seveda in Olivija ona bo tudi jutri tam. Za golobe jutri ne velja in jaz sem golobica odprem okence in vdihnem zrak, da golobi imajo le danes.