Zbudim se in vzdihnem, če verjamem glasu je danes jutri in jutri je izlet. Odrinem to misel in se poskušam zbrati, samo, da vstanem in se spravim do šole in stvari pač, kljub temu, da sem utrujena se poskušam zbrati. Vlečem se, vlečem se pogosto, ker je to edino kar mi ostane čas v šoli se vleče in jaz z njim. Še dobro, da je tu slovenščina kajti drugače bi umrla. Popravim se, usedem se pokončno in poprimem za kuli, da se vidi zagreta sem. Učiteljica nas ošine in vsi umolknejo, kot po navadi, ter zastavi vprašanje:,, Je kdo izmed vas kdaj bral kaj povezano z glavnim motivom ljubezni?". Zatrepetam ne berem ljubezenskih zgodb preziram jih preveč so nerealistične, ker so v oblakih. In, ko končno ugotoviš, da na teh oblakih pihajo orkanski vetrovi in grozljiv mraz, je prepozno. Ampak Olivija se širokousti naklada in poteguje lažne floskule zato dvignem roko. Prebrala sem eno zgodbo pomislim, eno a bila je dovolj. Učiteljica me pokliče seveda me vedno me. ,, Tudi jaz sem brala eno tako zgodbo. Lahko vam povem, da se ni končala dobro, ker sta mislila, da sta si usujena mogoče sta si tudi bila ampak, svetovi so bili različni. Lahko vam povem končalo se je s trpljenjem." vse to povem na hitro zasledim spakovanje, učiteljica pa le pokima. Tako povedala sem si mislim ter zaprem učiteljica razlaga nekaj o Romeu in Juliji dveh nesrečnežih. Ura mine kot bi mignil vedno je tako že hočem oditi ko zaslušim: ,, Anila! Počakaj.". Učiteljica mi pomigne naj stopim bližje, čudno pomislim saj nisem naredila nič narobe. ,, Anila, ta zgodba, ki si jo omenila ti veliko pomeni, ne? Večkrat si mi rekla, da ne preneseš romance." vpraša učiteljica in me pogleda. Jaz pa le pokimam, kaj naj bi pa rekla, da je ta zgodba moj pristan, moje orodje za čustva, da je mojstrovina. Vem kaj bi rekla, da je to zgodba za majhne otročke zakaj me potem spršuje pomislim. Učiteljica pa že nadaljuje:,, Ker to se vidi veš in celo prosila si me, če jo lahko predstaviš ampak saj veš. Ampak ti imaš talent Anila...". Hoče nadaljevat a jo prekinem in se opravičim, res mi je žal pomislim sama pri sebi vendar pa morem iti glavo mi raznaša. Ko tečem do klopce se sprašujem zakaj se nenadoma učiteljica tako zanima za zgodbo, o čem je hotela govoriti in kakšen talent. Jaz sem ostanek in ostanki nimajo talentov. Vidim parček, ki spet sedi na klopci in vzdihnem. Odpravim se domov na balkon delati nalogo se učiti pozdraviti mami, ki pride izmozgana domov. Šele, ko se zleknem na kavču se spomnim, jutri... Glasek ni držal obljube...