Videla sem njo, njeno rdečo ozeblo kožo. Bila je spodaj, spodaj pod debelo plastjo ledu.
…


Življenje ni pravljica. To sem vedela že dolgo, čeprav se mi je zdelo da živim v pravljici, vse je bilo preveč lepo, popolno in veselo da bi bilo res. V šoli nikoli ni bilo velikih težav, tudi z drugimi učenci. Bilo je le nekaj važnih deklet in to je bilo vse.
…


Tiho se poslušala svoje dihanje in tišino okoli mene. V glavi sem si tiho brundala melodijo pesmi. Pisali smo test. No saj mi je šlo, a se mi ni dalo. Vprašanja so se mi kotalila po glavi kot kepe prahu, čeprav sem se veliko učila. Gledala sem v list in pričela pisat. Šlo je počasi... zelo počasi. »Še 15 minut!« sem slišala učiteljico, zdela se je tako oddaljeno, vse se je zdelo oddaljeno. Hitro sem kracala po listu še zadnje odgovore. Oddala sem list, končno, čeprav med zadnjimi. Upala sem da dobim pet, saj greva lahko potem z Eleno drsat na bližnje jezero, seveda sami brez mlajših bratov in sester. »Ti je šlo?« me je navdušeno vprašala Elena takoj ko sem oddala test. »Še kar dobro.« sem utrujeno odgovorila. Po glavi so se mi še vedno kotalila dolgočasna vprašanja, sem odgovorila pravilno? mi je odzvanjalo v glavi. Pouk se je vlekel počasi, počasi kot polž. Ves čas sem samo razmišljala in sonce mi je sijalo v obraz. »Jutri led na jezeru več nebo dovolj debel za drsanje.« sem pomislila. Zunaj je sijalo sonce a je bilo še vedno hladno. »Elena« sem jo tiho poklicala. Z nasmehom se je obrnila k meni. Njene zelene oči so zrle vame kot smaragdi, imela je velik lep nasmeh, in čudovite bele zobe. »kaj?« je tiho vprašala. Pričela sem ji razlagati kako se bo led jutri stopil in da bi bilo bolje, če bi šli do jezera danes, na skrivaj. »Prav.« je rekla in se mi hudomušno nasmehnila, da so se njeni beli zobje še bolj zasvetili. Bila je lepa, najlepša v razredu, vsaj meni se je tako zdelo. Jaz sem bila bolj povprečna. Rjavi kratki lasje in rjave oči.
…


Pouka je bilo, konec. Končno. Stekla sem domov in upala da nikogar nebo doma. Tiho sem vstopila. Tišina pa se je tiho brenčala. Tišino sem vedno slišala kot tiho brenčanje čebel, ali drobencljanje mravelj v mravljišču. »Doma sem!« sem veselo vzkliknila. Še vedno je bilo vse tiho. Nikogar ni bilo doma. Stekla sem v svojo sobo in zgrabila svoje bele drsalke, in se odpravila do jezera. Elena je že čakala name obuta v svoje, prav tako bele drsalke. Led se je svetil v soncu, kot diamant. Počasi sem še v čevljih stopila nanj, bil je tako gladek, popoln za drsanje. »No, daj obuj se Vivian« je zaklicala Elena ki je že bila na drsalkah.


Takole, ta zgodba bo nadomestila Let me be! ter bo mešanica med the museum in why i?. Upam da vam bo všeč in boste spremljali. RADA VAS IMAM! :heart_decoration::sparkling_heart::kissing_smiling_eyes::hugging:Napišite če vam ni všeč, ok? Pa prosim komentirajte, lajkajte in se name če želite tudi naročite da bom vedela če kdo spremlja:)

lp, Tani:kissing_smiling_eyes::hugging::hugging::heart_decoration::heart: