Pisalnica
Ojla!
Po večmesečnem premisleku, sem se odločila, da bom vseeno pisala nadaljevanje.
Tale del ni tako zanimiv, ampak, če si prebral/a še druge dele, boš ugotovil/a, da pri vsakem delu, napetost narašča. Tale je pa bolj sproščen, za tiste, ki si močno želite poletne počitnice :wink:
Aja, pa že v naprej se oproščam, za morebitne slovnične npake. :confounded::sweat_smile:
OSAMLJENA ULICA 14. del
ELLA
*poletne počitnice, jutro*
Danes je prvi dan poletnih počitnic. Jej! S starši gremo naslednji teden na morje, danes pa se grem z Leio in njenim očijem taborit blizu jezera Milch. Pogledam na uro. Kaže 10.15. Hitro vstanem s postelje, slečem pižamo in jo zabašem v prepoln koš za umazano perilo. Nato si oblečem kratke hlače, majico in stečem v kopalnico, kjer si uredim frizuro in umijem zobe. Že hitim po stopnicah v kuhinjo, kjer me na mizi že čaka zajtrk in zraven listek, na katerem piše ‘Oj, si še spala, zato te nismo budili. Pojej zajtrk, potem pa se spakiraj. Mi smo šli na igrišče in vidimo se šele čez 5 dni. Bodi lepo in pokliči nas kaj! Papa, mami in oči (in nekakšen načečkan podpis moje sestrice)’ Ozrem se po mizi. Kruh in salama. Bedno, to je preveč pusto. Zato vzamem ponev, vlijem olje, v manjši posodici zmešam jajčka in jih lepo vlijem na vroče olje. Nekaj časa obračam to rummeno palačinko, potem pa jo vržem na krožnik. Nisem ravno zadovoljna, ampak vseeno je boljša, kot očijeva. Oči vedno, ko dela jajčno omleto prične pripovedovati zgodbe iz otroštva in tako se na eni strani čisto zažge, na drugi pa še teče od nje. Moja omleta je vsaj enakomerno pečena.
LEIA
Pakiram se. Komaj čakam, ko bova z Ello cel teden skupaj. Sto let se že odločam ali naj s seboj vzamem modre ali bele kratke hlače, a na koncu se odločim za oboje. V mojo potovalko lepo zložim, vse kar bom potrebovala medtem pa razmišljam koliko stvari bom pozabila doma. Zakličem “Oči! Kakšno vreme bo?!?!” Seveda, bi lahko to sama preverila, ampak, sem preveč lena. Oči odgovori “Čez dan bo toplo, ob večerih pa hladno. Piše, da neviht in padavin ne bo! Od toplega si vzemi samo malo toplejšo pižamo in kakšno jopo!” Jopo že imam, pižamo pa moram zamenjati, ker sem vzela s kratkimi hlačami in majico.
ELLA
*okoli 12h*
Sem spakirana. Iz žepa potegnem telefon in poklličem Leio.
“Hej, kdaj me prideta iskat?” rečem.
“Samo še šotora stlačiva v avto, pa štartava,” mi odgovori Leia.
Poslovim se: “Ok, dijo!” in prekinem.
Vzamem ključe odvlečem (in se pri tem skoraj prevrnem) moj kovček po stopnicah navzdol in odklenem vrata. Hitro snamem še svojo jakno iz obešalnika in stopim vem. Vdihnem svež zrak, takrat pa že zagledam v daljavi avto, ki me bo pobral. Obrnem se, zaklenem vrata in pokličem starše, da javim, da bomo zdaj odšli.
LEIA
V daljavi že vidim Ello, ki maha in nekomu, nekaj govori po telefonu. Z očijem se vstaviva pred hišo in jaz Elli odprem vrata od avta. Oči stopi ven in odnese Ellin kovček v avto. Nekaj časa se muči, potem pa se prtljažnik končno zapre. Oči sede na svoje mesto in vpraša svoj “Sta pripeti?” Midve “Ja, kapitan!” On pa “Pa pojdimo, posadka!” Z Ello se zasmejiva in gledava njeno hišo, kako je vedno manjša.
ELLA
Dolgo se že peljemo, saj je jezero Milch kar daleč. Z Leio se slikava s telefonom in jaz vse pošiljam staršem. Potem se igrava še besedne igre, bereva, se pogovarjava...
Hvala, da si prebral/a, če si in vesela bi bila kakšnega mnenja!
LP, HERMIONE GRANGER
Po večmesečnem premisleku, sem se odločila, da bom vseeno pisala nadaljevanje.
Tale del ni tako zanimiv, ampak, če si prebral/a še druge dele, boš ugotovil/a, da pri vsakem delu, napetost narašča. Tale je pa bolj sproščen, za tiste, ki si močno želite poletne počitnice :wink:
Aja, pa že v naprej se oproščam, za morebitne slovnične npake. :confounded::sweat_smile:
OSAMLJENA ULICA 14. del
ELLA
*poletne počitnice, jutro*
Danes je prvi dan poletnih počitnic. Jej! S starši gremo naslednji teden na morje, danes pa se grem z Leio in njenim očijem taborit blizu jezera Milch. Pogledam na uro. Kaže 10.15. Hitro vstanem s postelje, slečem pižamo in jo zabašem v prepoln koš za umazano perilo. Nato si oblečem kratke hlače, majico in stečem v kopalnico, kjer si uredim frizuro in umijem zobe. Že hitim po stopnicah v kuhinjo, kjer me na mizi že čaka zajtrk in zraven listek, na katerem piše ‘Oj, si še spala, zato te nismo budili. Pojej zajtrk, potem pa se spakiraj. Mi smo šli na igrišče in vidimo se šele čez 5 dni. Bodi lepo in pokliči nas kaj! Papa, mami in oči (in nekakšen načečkan podpis moje sestrice)’ Ozrem se po mizi. Kruh in salama. Bedno, to je preveč pusto. Zato vzamem ponev, vlijem olje, v manjši posodici zmešam jajčka in jih lepo vlijem na vroče olje. Nekaj časa obračam to rummeno palačinko, potem pa jo vržem na krožnik. Nisem ravno zadovoljna, ampak vseeno je boljša, kot očijeva. Oči vedno, ko dela jajčno omleto prične pripovedovati zgodbe iz otroštva in tako se na eni strani čisto zažge, na drugi pa še teče od nje. Moja omleta je vsaj enakomerno pečena.
LEIA
Pakiram se. Komaj čakam, ko bova z Ello cel teden skupaj. Sto let se že odločam ali naj s seboj vzamem modre ali bele kratke hlače, a na koncu se odločim za oboje. V mojo potovalko lepo zložim, vse kar bom potrebovala medtem pa razmišljam koliko stvari bom pozabila doma. Zakličem “Oči! Kakšno vreme bo?!?!” Seveda, bi lahko to sama preverila, ampak, sem preveč lena. Oči odgovori “Čez dan bo toplo, ob večerih pa hladno. Piše, da neviht in padavin ne bo! Od toplega si vzemi samo malo toplejšo pižamo in kakšno jopo!” Jopo že imam, pižamo pa moram zamenjati, ker sem vzela s kratkimi hlačami in majico.
ELLA
*okoli 12h*
Sem spakirana. Iz žepa potegnem telefon in poklličem Leio.
“Hej, kdaj me prideta iskat?” rečem.
“Samo še šotora stlačiva v avto, pa štartava,” mi odgovori Leia.
Poslovim se: “Ok, dijo!” in prekinem.
Vzamem ključe odvlečem (in se pri tem skoraj prevrnem) moj kovček po stopnicah navzdol in odklenem vrata. Hitro snamem še svojo jakno iz obešalnika in stopim vem. Vdihnem svež zrak, takrat pa že zagledam v daljavi avto, ki me bo pobral. Obrnem se, zaklenem vrata in pokličem starše, da javim, da bomo zdaj odšli.
LEIA
V daljavi že vidim Ello, ki maha in nekomu, nekaj govori po telefonu. Z očijem se vstaviva pred hišo in jaz Elli odprem vrata od avta. Oči stopi ven in odnese Ellin kovček v avto. Nekaj časa se muči, potem pa se prtljažnik končno zapre. Oči sede na svoje mesto in vpraša svoj “Sta pripeti?” Midve “Ja, kapitan!” On pa “Pa pojdimo, posadka!” Z Ello se zasmejiva in gledava njeno hišo, kako je vedno manjša.
ELLA
Dolgo se že peljemo, saj je jezero Milch kar daleč. Z Leio se slikava s telefonom in jaz vse pošiljam staršem. Potem se igrava še besedne igre, bereva, se pogovarjava...
Hvala, da si prebral/a, če si in vesela bi bila kakšnega mnenja!
LP, HERMIONE GRANGER
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
O, uau tole je tako cool. In prosim ne govori, da ni zanimivo ker JE!
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Tako super je! Odlično in svetovno! Pa kaj svetovno, vesoljsko!
Tvoja dg
Tvoja dg
0
Moj odgovor:
Svetloba3714
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Prijatelji
Ojla,
tale problem imam že zelo dolgo časa, upam, da mi boste lahko pomagal.
Jaz poznam veliko ljudi, sem v veliko skupinah in vse, ampak nimam tko real frendov. Na nek način jih imam neki, samo niso taki, da bi jim res lahko zaupala. Če je kdo, ki bi mu lahko, pa vedno dobim občutek, da te osebi ne pomenim tolk, kot ona men, npr. da sm nekomu frendica samo da ima ta oseba še miljon boljše družbe od mene. Torej da nisem nobenmu tista prva izbira, da sem vedno second choice. Nevem, kako nej dobim nekoga, ki bi mi bil res dober frend in bi mu pomenila toliko, kot on meni, ker se zdej velikokrat počutim osamljeno. Sej v šoli na primer imam neko družbo, ampak recimo popoldne se nikoli ne dobim z nikomer (in se nisem že več let).
Res hvala če boste pomagal<33
tale problem imam že zelo dolgo časa, upam, da mi boste lahko pomagal.
Jaz poznam veliko ljudi, sem v veliko skupinah in vse, ampak nimam tko real frendov. Na nek način jih imam neki, samo niso taki, da bi jim res lahko zaupala. Če je kdo, ki bi mu lahko, pa vedno dobim občutek, da te osebi ne pomenim tolk, kot ona men, npr. da sm nekomu frendica samo da ima ta oseba še miljon boljše družbe od mene. Torej da nisem nobenmu tista prva izbira, da sem vedno second choice. Nevem, kako nej dobim nekoga, ki bi mi bil res dober frend in bi mu pomenila toliko, kot on meni, ker se zdej velikokrat počutim osamljeno. Sej v šoli na primer imam neko družbo, ampak recimo popoldne se nikoli ne dobim z nikomer (in se nisem že več let).
Res hvala če boste pomagal<33
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
TAKE ME THERE AGAINNNN!! :purple_heart::purple_heart::pray::pray:🥺🥺:joy::joy:Js ...