"Odgovore na kaj?" je vprašala Renna, čeprav bi lahko v trenutku naštela nekaj vprašanj, na katere iščeta odgovore. Zakaj so bili vajenci ognja in vajenci ledu skupaj? Kje je bil njihov učitelj? Kje je njuna sestra?

Vse to bi lahko izvedela v kraljestvih, a iskreno, strah jo je bilo iti tja. Bolje rečeno, strah jo je bilo smrti. Vsa ta leta, ko je hladnokrvno pobijala bojevnike ognja, ni o smrti niti razmišljala. Ker jih je morala pobijati. Za svoje življenje.

A v kraljestvi, v gotovo smrt, ji ni bilo treba. In tega se je bala. Smrti po nepotrebnem.

Rephama po drugi strani to očitno ni skrbelo. Ali pa je to samo zelo dobro skrival. Na njeno vprašanje ni odgovoril, samo skočil je na balkon na drugo stran stavbe in nato na smetnjak. Elegantno se je spustil na tla in zaklical proti Renni: "Prideš?"

Zavzdihnila je, saj je vedela, da ne bo poslušal njenih uporov in skočila na tla.

"Mimogrede, zelo dobro plezaš," je rekel Rephaim, ko sta hodila proti obali, oddaljeni kakšne tri kilometre. "Kje si se to naučila?"

Molčala je. Ni vedel, ali mu lahko pove. Ampak konec koncev je bil njen brat. "Ko sem prišla v človeški svet, nisem vedela, kam iti. Živela sem na ulici. Nekega dne je prišel do mene nek moški. Takrat tega še nisem vedela, a bil je ognjen, tako kot jaz. Iz mene je želel izveči, zakaj živim na ulici. Zlagala sem se, da sem Zoey Smith in da so moji starši umrli v prometni nesreči. Ni mi verjel, želel me je zvleči v sirotišnico. Upirala sem se in kričala in čeprav sem bila še majhna, sem vedela, da nihče ne sme izvedeti, kdo v resnici sem. Moja koža je postala vroča in močno ga je opekla v roko. No, morala bi ga, a takrat sem izvedela, da je bil ognjen in zato ni čutil bolečine. Ime mu je bilo Dorian. Vzel me je pod svoje okrilje. Učil me je nadzorovati mojo moč. In plezati po zidovih," je še dodala.

Oba sta molčala. Bila sta že zelo blizu obale, ko jo Rephaim vprašal: "Kje si dobila te brazgotine?"

Z rokavom plašča si je hitro zakrila razbrazdano rano, ki se, kot je rekel Dorian, ne bo nikdar zacelila. Naredil ji jo je sam, z bodalom, ki ga je prepojil s strupom, da bi jo izuril v magikemiji. Prepozno je našla protistrup in padla v nezavest. Rana se zaradi strupa ne bo nikoli zacelila.

Rephaimu ni odgovorila, saj je rano dobila isti dan, kot so jo napadli bojevniki ognja in ubili Doriana. Opominjala jo je na to, da je izurjena. Da je pobegnila bojevnikom, ki jim še tako izurjen Dorian ni.

"O tem raje ne bi zdaj," je rekla s hripavim glasom. Rephaim je očitno razumel namig, saj ni več spraševal.

Do morja sta prišla v tišini. Vrata do kraljestev so bila tako zelo globoko pod vodo, da so lahko le ognjeni ali ledeni prišli do njih. Skrita so bila le na štirih mestih v človeškem in dveh v njihom svetu. Vsi so morali znati uporabljati moč, ki jih je zavarovala pred vodo in jim dajala zrak, da so lahko prišli do njih.

Renna je z rokami naredila obliko jinga in janga in stopila v vodo. Ni bila mokra, pa tudi dihala je lahko. Rephaim ji je sledil in skupaj sta plavala tako globoko, da nista več videla sončne svetlobe. Nenadoma pa se je v globini nekaj zasvetilo. Renna je videla obok, pol belo - moder in pol rdeč. V njem se je menjavala slika ognja in ledu.

"Pripravljena?" jo je vprašal Rephaim. Kjub vodi ga je slišala zelo razločno. Prikimala je, čeprav jo je stiskalo v prsih. Skupaj sta zaplavala v portal.