Oj!
Upam da se še spomnite kaj se je zgodilo v prejšnem delu. Prej ga na žalost nisem mogla napisati a tu je zdaj nov del! Uživajte!

Počasi sem le nehala jokati. Lisa v kletki poleg mene se je z vsemi močmi trudila, da bi me potolažila a njene besede so mi bile popolnoma odveč. Glavo sem naslonila na tački in šele zdaj sem se zavedala, da se je zunaj že delal mrak. Bila sem grozno izmučena. Oči so se mi same od sebe začele zapirati. Lisa je videla, da sem zaspana zato je še sama naslonila glavo na tački in ni minilo dolgo časa, ko sem zaslišala umirjeno dihanje. To me je uspavalo in kmalu sem zaspala.

Ko sem se zbudila je skozi zatemnjena okna pronicala rahla svetloba. Dvignila sem se in pogledala naokoli. Lisa je še spala, prav tako pa tudi ostali psi. Nisem imela občutka za čas a mi je bilo prav vseeno koliko je ura. Bila sem tako žalostna. Takoj ko sem se zbudila so se nadme spet zgrnile skrbi. Pika... Nadme se je zgrnil obup. V tistem trenutku si nisem želela več živeti. A v tistem trenutku so se po hodniku zaslišali koraki. In vstopila je Jana. Jana... Prijazna ženska, v kateri je svetila dobra energija in v kateri družbi mi je bilo strašno prijetno. Zagledala me je in se napotila proti meni. Odprla je vratca kletke in se sklonila proti meni. Pobožala me je za ušesi in mi ponudila dlan z briketi, ki so izgledali slastni in ne tako kot tisti, ki so počivali v moji posodici s hrano. A nisem bila lačna. Le tiho sem zacvilila in Jana je začutila mojo žalost. Pobožala me je in naenkrat se je vse zdelo lepo in prav. Dotaknila se je moje povite tačke in nenadoma iz žepa potegnila nožek. Prestrašila sem se in začela cviliti. Lajati si nisem upala, ker me je bilo strah, da bo prišel tisti grozni človečnjak. "Vse je v redu. Pomiri se. Nič ti ne bom storila." Je rekla in z nožkom odstranila povoj tako, da ga je prerezala in nenadoma sem spet lahko premikala tačko. Bil je dober občutek. Stopila sem na tačko in lahko sem hodila. Veselo sem zacvilila in Jana se je nasmehnila ter mi ponovno ponudila dlan z briketi. Tokrat se nisem branila. Pojedla sem brikete, ki so bili odlični! Jana me je še enkrat pobožala ter se sklonila k mojemu ušesu. "Ne skrbi, vse bo v redu. V bistvu je že vse v redu. Vem kako se počutiš a moreš verjeti, da bo bolje. Moraš." Bila sem presenečena. Spraševala sem se ali Jana ve, da jo razumem. In ali mi Jana slučajno bere misli? Tega nisem vedela ampak v tistem trenutku njenim besedam nisem verjela. Nisem si mogla predstavljati, da bi bilo lahko kdaj bolje. A mogoče sem se le motila.