Nisem mogla dihati. Preprosto nisem mogla. Pogledala sem proti Lisi, ki je prav tako slišala pogovor. Videti je bila še bolj v šoku kakor jaz. "Seveda, vzemiva jo. Prepričana sem, da nama bo delala družbo." Je spregovorila človečnjakinja srednjih let za katero sem že sklepala, da je njegova mama. Na dečkov obraz se je izrisal nasmeh in srečno me je pogledal. "Ne skrbi, z mano in z mojo mamo ti bo super! Mimogrede, jaz sem Uroš." Se mi je predstavil. Uroš... Uroš... njegovo ime mi je odmevalo v ušesih a zdaj sem prišla do poglavitnega sklepa. Sovražim tega Uroša! Če ga ne bi bilo se nič od tega ne bi zgodilo. Ogled bi se zaključil in naju z Liso noben človečnjak ne bi želel vzeti k sebi, zato bi ostali skupaj! Vedno bolj sem bila jezna. Sovražim ga... sovražim ga! Tako grdo sem gledala tega Uroša da, če bi pogledi ubijali bi ga moj dobesedno ubil. Videla sem, da se je njegova mama menila z ostalimi človečnjaki in ti so zadovoljno prikimavali. Še enkrat sem ujela Lisin pogled. Najina pogleda sta se staknila in videla sem, da je obupana še bolj kot jaz. Želela sem na ves glas zalajati, da bo vse še v redu in, da se bom vrnila k njej, a iz mene ni prišel niti glasek. Nisem se mogla prisiliti do besede.
Nenadoma sem začutila, da je nekdo dvignil mojo kletko. Tisti deček Uroš je bil še zmerom poleg mene zato sem sklepala, da je bila to mama. "... Resnično vam hvala! Neizmerno smo vam hvaležni, da boste v okrilje svojega doma sprejeli tole psičko. Prepričani smo, da boste odlično skrbeli zanjo glede na pogoje, ki ste nam jih opisali." Sem ujela nekaj besed od enega izmed človečnjakov. "Seveda, z veseljem. Jaz in moj sin tako ali tako potrebujeva družbo zato je ta odločitev še tako boljša. Me pa zanima, ali psička nima imena?" Sem zaslišala glas mame. "Ne, ko smo jo sprejeli v zavetišče ni imela ovratnice in tako ji potem tudi sami nismo določili imena. To odločitev prepuščamo vama."
Nadaljnega pogovora nisem več poslušala. Zavedala sem se le nečesa. Vse je bilo izgubljeno. Nikoli več ne bo tako kot prej. Ta dva tujca me bosta odpeljala, da nikoli več ne bom videla Lise. Živela bom v eni izmed stavb, ki jim človečnjaki pravijo hiša.
Moja svoboda bo izgubljena.
"...Hvala vam za vse!"
Sem ujela nekaj zadnjih besed nato pa je sledil še kup poslavljanja. Je zdaj zares konec? To vprašanje se mi je porajalo po glavi vse do takrat, ko je Uroševa mama začela hoditi z mano vred in zapuščati dvorišče.
"Lisa!"
Sem nenadoma uspela zalajati. Pritegnila sem Lisin pogled, ki je bil tako prazen in brez življenja, da mi je bilo grozno.
"Rada te imam! In ne skrbi, spet bova skupaj!"
Sem zopet zalajala.
"Obljubiš?"
Sem uspela razbrati šibko besedo iz Lisinih ust.
"Obljubim. Prisežem. Ne bodo naju ločili."
Sem odgovarjala kratko s tresočim se glasom.
"Ne pozabi me."
Je bilo zadnje kar sem razbrala iz Lisinih ust. Izginila mi je izpred oči saj so mi pogled nanjo zaprla ogromna drevesa dokaz, da sem zapustila dvorišče.
"Ne bom te, obljubim."
Sem zalajala s tihim glasom nato pa podlegla solzam, ki so kot vulkan privrele iz mene.