Zadn del za zadn dan počitnc:sob: Uživite spodi pa bi se rada še neki ljudem zahvalila kr so mi lepšal čist vsak dan in čisto vsak trenutek.
***
Rada imam trenutke, ko končno vem kam spadam. Ko se končno počutim pomembno in, da nisem *i*nič*i*. Ko končno... sem to kar sem. Tako se počutim zdaj.
Srečno.
Ugotovilo se je, da majhna punčka pri kateri je živela Lisa živi le nekaj ulic od naju. Tako jo je Uroš iz vljudnosti povabil na sladoled pri nama. Jaz pa že tri ure čepim z Liso in si želim, da se te trenutki ne bi nikoli končali. Povedali sva si čisto vse. Izvedela sem, da je kmalu po tem, ko sem odšla Liso k sebi domov sprejela ta punčka, skupaj z mamo in očetom. Povedala mi je, da se je pri njej kmalu začela počutiti domače a, da ni nehala misliti name. Točno tako kot jaz. Smejali sva se ena drugi, sploh jaz njej saj je moja prijateljica postala strašno duhovita.
"...in potem me je pogledal in rekel: kam je izginila moja lasulja?!"
Zasmejala sem in boksnila Liso v ramo.
"Neverjetno kaj vse se ti je zgodilo v teh mesecih."
Še naprej sva se smejali dokler me ni začel boleti trebuh in je Lisa vprašala.
"In ti? Sigurno tudi ti kaj skrivaš."
Pomežiknila mi je mene pa je zadel spomin o Reynu. In nato sem se spomnila, da se Lisa sploh ne zaveda, da je v sosednji hiši njen izgubljeni brat.
"Pravzaprav ti res moram nekaj povedati," Lisa se mi je nasmejala a meni ni bilo več do smeha. "Jaz... spoznala sem tvojega brata."
Njen pogled je postal kot luža po dežju, ki se bo kmalu izsušila.
"Kaj...kdo...kako..."
Videla sem, da ji ni prijetno.
"Lisa," svojo tačko sem položila na njeno. "Vem nekaj drobcev tvoje preteklosti a zdaj je vseeno. Brat se te verjetno obupno želi videti."
Presenetil me je njen nasmeh.
"Ga... Ga lahko vidim?"
Nasmehnila sem se.
"Pridi z mano."
Odšli sva po stopnicah in na mojo srečo so bila vrata priprta tako, da sva lahko smuknili ven. Uroš in njegova mama so bili tako ali tako zasedeni s pogovorom z Lisino "družino". Povzpeli sva se po stopnicah na teraso od Eve in Reyna. Zdaj sem morala le nekako pozvoniti. A v tistem trenutku so se vrata odprla in ven je stopila Eva z vrečkami za smeti v rokah.
"O Lady. Hah bom poklicala Reyna."
Kmalu se je prikazal pred vrati. Ko me je zagledal je njegov nasmeh usahnil.
"Kaj počneš tu? Nočem te videti."
Njegov glas je zvenel isto kot sem se ga spominjala.
"Vem. A verjetno si želiš videti nekoga drugega."
Odmaknila sem se, da se je zastrmel v Liso.
******
Tako lepega trenutka še zdaleč nisem videla. Pustila sem jima nekaj časa, da sta se lahko normalno pogovorila.
Nato je Lisa prišla nazaj njen nasmeh pa je bil neverjeten. Ko me je zagledala mi je planila v objem pa čeprav sva se objemali že skoraj cel dan.
"Jaz... nevem kako naj se ti zahvalim. Zaradi tebe sem spet srečala brata."
Nasmehnila sem se.
"Res si krasna oseba," oči so se mi rahlo osolzile, priznam. "In tudi on je to rekel."
Prisežem, da sem se skoraj zadavila.
"To... to je rekel Reyn?"
"Seveda! Zakaj vendar ne bi?"
Bila sem tiho.
"No kaj bova počeli zdaj?"
Poskusila sem ji vrniti neštete nasmehe ampak z glavo nisem bila pri stvari. Mu... mu še zmeraj kaj pomenim?
"...in potem... Lady me ti sploh poslušaš?" Lisa se mi je smejala v obraz jaz pa sem sunkovito zardela. Nisem imela pojma o čem je govorila.
"Hm ja ja seveda. Govorila si o..." sranje pojma nimam o čem je govorila. Živčno sem se nasmehnila.
"Kaj se dogaja Lady? Kaj te muči?"
Lisa se mi je nasmehnila a jaz sem le zmajala z glavo.
"Vse je v redu,"
"Ne ni."
"Khm seveda je."
"Poznam te Lady. Bolj kot kdorkoli."
Zavzdihnila sem.
"Glede Reyna je," pogled sem usmerila v tla. "Jaz... in on... khm."
Lisa je privzdignila obrv.
"Mislim... nekaj sva imela...."
Moj obraz je poordečel.
"KAJ? NEMOGOČE." Lisa se je začela režati. "Iiii tako sem vesela zate! Zdaj bova res v sorodu! Kdaj bo poroka?" Še naprej se je režala jaz pa sem zardela še huje.
"Ja khm... glede tega."
"Ahhh ne morem verjeti. Moj zadržani brat ima punco!"
"Ja no..."
"VEŠ KAKO SEM VESELA LADY MOJA. Ne skrbi, poznam vse skrivnosti, ki jih skriva!"
"Mhm, jaz..."
"Vse ti bom povedala ne skrbi!"
"Lisa..."
"Ah ne bodi žalostna, ker si mi zaupala. Strokovnjakinja sem za te reči!"
"Lisa lahko prosim...."
"Tole je najboljši dan na svetu.... Lahko ti povem...."
"Lisa..."
"Veš enkrat je Reyn, ko je bil še čisto majhen vzel hrenovko in..."
"LISA."
Lisa me je v trenutku pogledala in privzdignila obrv.
"Khm ja?"
"ME LAHKO PROSIM POSLUŠAŠ?"
"Khm ja seveda," nerodno se je zasmejala. "Kar povej."
"Jaz...vesela sem, ker si vesela ampak predkratkim sva se sprla. Videla si kako je odreagiral, ko me je zagledal. Žal mi je ampak mislim... mislim, da sem ga prizadela. In to zelo."
Lisin obraz se je zmračil.
"Čakaj kaj? Kako? Kaj se je zgodilo?"
Nato sem ji povedala vse od začetka do konca. Ko sem končala je Lisin pogled postal otožen.
"Sprla sta se zaradi... mene?"
"Ne seveda ne! Mislim... ja nekako. Ampak ti nisi kriva. Jaz sem! In zdaj, ko si nazaj si najbolj želim, da bi mi odpustil."
"Žal mi je," Lisa se mi je na silo nasmehnila. "Nimam idej kako bi ti odpustil. Bratec hitro zameri. In težko odpusti."
Super. To mi zelo pomaga.
"Mhm."
"Poglej ampak jaz sem tu zate prav? Rada te imam."
Nasmehnila sem se.
"Jaz tudi tebe. Ampak tisto s hrenovko mi pa res moraš povedati."
Zarežali sva se.
****
Po naspani noči (Lisa je prespala pri nas) sem se počutila veliko bolje.
"Alo zbudi se! Nov dan, nov začetek!"
Zasmejala sem se.
"Ura je osem!"
"Vem ampak vsi so že pokonci!"
Res. Uroša ni bilo. Iz kuhinje je prihajal ropot in zavohala sem slanino.
"SPLOH PA," Poudarek besed me je presenetil, "Ti moram nekaj nujno povedati!"
Nasmehnila sem se.
"Da slišim."
"Včeraj sem slišala Uroša in njegovo mamo, ki sta se pogovarjala z Lejlo in njenimi starši," Lejla je bila punčka pri kateri je živela Lisa. "Izvedela sem, da se selimo."
"Kaj se?!"
"Počakaj na konec," Lisa se je zasmejala. "Zgodila se je ponudba, da bi ti in Reyn lahko odšla z nami."
Začela sem kašljati. Se daviti če poenostavimo.
"Si v redu? Ni to... odlično?!"
Lisa se je smejala do ušeš. Jaz pa... Jaz pa nisem vedela kaj naj si mislim. Saj je vse skupaj le šala ne?
"Hecaš se ne?"
"Ne! Saj ane? Tudi jaz sem komaj verjela?"
"Ampak... Ampak kaj pa Uroš? Kaj je rekel?"
Težko sem dihala.
"Po moje je bil malo žalosten a se je naposled strinjal ampak samo pod pogojem, da ga bomo prišli obiskat na mesec."
"Kaj? Enkrat na mesec?!"
"Ja! Ni super?"
"Ampak kaj pa Eva? In Reyn?"
"Tudi ona je naposled privolila. Ampak pod istim pogojem kot Uroš."
Bila sem tiho. Kaj se dogaja? Ali sanjam?
"Kaj praviš?"
Lisa se mi je smejala.
"Ne."
Zasmejala se je.
"Kaj ne?"
"Nočem. Ne."
"Lady?"
"NE."
"Ampak..."
"REKLA SEM NE. POZABI. NIČ SE NE BO ZGODILO. NE GREM."
"Ampak jaz..."
"NE BOM ZAPUSTILA VSEGA."
"Vsega? Prav. A potem boš zapustila mene. Že spet."
Zmanjkalo mi je sape.
"Kaj govoriš? Že spet?! Kakšen že spet?! NIKOLI te nisem zapustila."
Si to torej misli? Da sem jo zapustila?
"Mislila sem, da si želiš, da bi bili skupaj! Očitno ne!"
Bila sem tiho. Zaslišala sem, da je Lisa tiho zahlipala.
"Prav. Jaz... pozabi. Pa ne. Očitno ti je vseeno zame."
Lisa je izginila iz sobe jaz pa sem zakričala. Moj krik je odmeval po sobi.
"Ni mi. Ni mi vseeno."
Sem zastokala in še glasneje zakričala.
***
Ne. To se ne bo tako končalo. Žalostno. Moram poiskati Liso. Smuknila sem iz hiše in stopila na vrt. Hvala bogu sem zagledala Liso, ki je sedela na travi pod hrastom.
Stopila sem bližje in sedla poleg nje.
"Hej. Motim?"
Ni mi odgovorila. Videla sem, da so bile njene oči čisto rdeče.
"Poglej Lisa. Rada te imam in za nič na svetu te ne bi zapustila. In tudi takrat te nisem, to dobro veš," naredila sem premor nato pa nadaljevala.
"A medtem, ko te ni bilo sem tu našla svoj dom. Svoj *i*pravi*i* dom. Ki je bil seveda dokaj prazen, ker tebe ni bilo. Ampak zdaj, ko si končno tu od mene ne moreš zahtevati, da bom zapustila vse za kar sem garala. Ne veš koliko časa sem potrebovala, da se tu počutim srečno. In tega nočem zapustiti. Tukaj je Uroš. Rada ga imam. In tega ne bom zanikala. Nevem kako bom živela, če ga bom videla le enkrat na mesec," rahlo sem se ustavila. "Vem, da tudi jaz od tebe tega ne morem zahtevati ampak... kaj, če bi ti ostala tu? Če tako pogledaš se tvoji selijo in midva z Reynom sva dva. Kaj če bi ostala pri Urošu? Prepričana sem, da bi želel in tu bi se počutila srečno..." ustavila sem se. Lisa je zrla nekam v prazno.
"Lisa?"
"Ja."
Njen nenaden odgovor me je presenetil.
"Ja? Pomeni, da želiš ostati?"
Lisa se je obrnila k meni.
"Lejlo imam rada. Tudi jaz je ne želim zapustiti,"
Zavzdihnila sem. Pa smo tam.
"A, če gre za vaju z Reynom sem za. Lahko ostanem."
Nisem se mogla zadržati. Objela sem jo. In to zelo močno.
"Av."
Zastokala je.
"Oprosti," sem se zasmejala a njen obraz je ostal resen.
"Daj no. Zasmej se malo. Ti obvladaš to."
Pogledala sem jo v oči in ni trajalo dosti časa, da je izbruhnila v smeh.
"Nehaj s tem pogledom! Smešen je!"
Je zastokala jaz pa sem jo le še močneje stisnila k sebi.
****
"Lahko noč." Sem šepnila in Lisa mi je nekaj zamrmrala v odgovor. Napol je že spala. Jaz pa ne. Nisem mogla zaspati.
Minile so sekunde. Minute. Nato pa ura. Štela sem udarce ure v bližnjem zvoniku.
Ena, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, deset, enajst, dvanajst...
Ura se je ustavila.
Superca. Polnoč. Zavzdihnila sem nato pa vstala z Uroševe postelje. Tudi on je že smrčal. Splazila sem se iz sobe nato pa še skozi pasja vratca, ki jih je primestil Uroš, da bi lažje hodila ven. To mi je bilo všeč saj sem vedela, da mi je zaupal. Znašla sem se na trati, ki je bila obsijana z mesečino. Sedla sem.
Vse je bilo tako lepo tiho. Slišati je bilo le škržatov. Sedela sem kar nekaj časa nato pa sem na desni zaslišala korake. Reyn. Reyn je bil. A ni izgledalo, da me je opazil.
"Ne moreš spati?"
Sunkovito se je obrnil k meni.
"Sranje. Prestrašila si me."
Obrnila sem pogled in se zopet zastrmela v luno.
"Oprosti."
Tišina.
"Kaj gledaš?"
Presenečena sem bila nad vprašanjem.
"Luno. In zvezde."
"Zakaj?"
Prhnila sem.
"Lepe so."
"Zakaj?"
Zasmejala sem se.
"Nehaj spraševati kot petletni otrok."
"Zakaj so lepe?"
Ni bilo videti, da bi se mu kaj izdelo smešno.
"Nevem. Le poglej luno. Sveti se kot biser na dno morja. Vse zvezdice okoli pa so krasni kamenčki, ko jo obdajajo."
Bil je tiho.
"Lahko zdaj jaz nekaj vprašam?"
Skomignil je.
"Prav."
"Zakaj si Lisi rekel, da sem krasna?"
Pogleda nisem odmaknila od lune.
"Ker si."
To je zrušilo vse o čemer sem premlevala celo noč.
"Krasna... se ti zdim?"
"Ja."
Ničesar več nisem razumela.
"To pomeni..."
"Ne. Nisi mi všeč. Ne več."
Nisem si mogla kaj, da me to ne bi prizadelo.
"Ne razumem te."
"In jaz ne tebe."
Strmel je v luno.
"Res je lepa."
Začutila sem jezo.
"Zakaj si tak?"
Bil je tiho.
"Zakaj si tak?!"
Sem ponovila malenkost glasneje.
Bil je tiho in to me je spravilo ob živce.
"Nisi dovolj pogumen, da bi razkril čustva. Si..."
"Utihni. Takoj."
Njegov glas je bil grozeč.
"Si se kdaj vprašala kaj si *i*ti*i* naredila narobe?"
"Ves čas se to sprašujem!"
Sem zakričala.
"In? Si dobila odgovor?"
Zmanjkalo mi je besed in končno sem ozrla njegove popolne črne oči. Strmel je vame.
"*i*Ti*i* si kriva za vse to. Predala si se strahu. Razumel sem te. Hotel sem ti pomagati. A ti si me prizadela."
Hlastala sem za zrakom. Vse skupaj je bilo preveč zame.
"Vem!" sem zahlipala. "To želim popraviti! Lisa je zdaj tu!"
"Ja! In zdaj te ni več strah! Kaj, če ne bi prišla? Bi bila večno žalostna? Bi me večno ignorirala zato, ker te je *i*strah*i*? Zato, ker si ne upaš spopasti s strahom?!"
Ne. Ni vedel kaj vse sem doživela. Nisem se mogla otresti strahu. To je bil moj problem. Zdaj sem vedela. Na vsakem koraku me je spremljal strah.
"Žal mi je.."
"Ampak kako naj vem, da tega ne boš nikoli več storila? Kako naj vem, da me ne boš več prizadela Lady? Kako naj vem?"
Solze so mi polzele po licu medtem, ko sem ga opazovala.
"Zato, ker te ljubim Reyn. Ljubim te."
Odmaknil je pogled in obraz zakopal v dlani.
Vstal je in ni bilo videti, da bi se še obrnil.
"Reyn prosim. Prosim počakaj," ustavil je korak. "Vem, da si zmeden. Vem, da se ti zdi, da te bom prizadela. A tega ne bi nikdar več storila. Nikogar, ki ga imam rada nočem pustiti trpeti. Sama sem izkusila to in nikoli več tega ne bi prizadejala komu, ki ga imam rada. Prosim. Ne prenesem več tega."
Vstala sem in se mu približala. Ni se premaknil. Poljubila sem ga. Ni se odmaknil.
"Prosim. Samo ostani z mano." Sem rekla trenutek kasneje.
"Prav. A, če mi nekaj obljubiš?"
Niti sekunde nisem počakala.
"Seveda. Karkoli."
"Prosim ne poslušaj sestrice, če ti bo govorila o hrenovki."
Zarežala sem se.
"Prepozno."
****
Zjutraj sem se počutila bolje. In lažje. Lisa me je spet zbudila preveč zgodaj. Morala sem ji poročati vse od včeraj zvečer. Nato je prišla Lejla. Priznam, da je bilo to težko gledati, ko sta se z Liso poslovili. Res jo je vzljubila. Nato smo ostali sami. Jaz, Reyn in Lisa. Gledali smo za avtom, ki je odpeljal dokler ga nismo več videli. Lejla je mahala dokler je lahko. Nato sem jo objela čez ramena.
"In.. zdaj se začenja novo poglavje!"
Vsi trije smo se zasmejali.
"Rada vaju imam,"
Sem rekla po minuti tišine.
Reyn me je poljubil.
"Hej tudi jaz vaju imam rada ampak prosim, bruhala bom."
Zasmejala sem se.
"Oprosti mami. A bi ti tudi enga lubčka za na konec?"
Sem popačila glas.
"Raje ne hvala."
Še tesneje sem ju objela.
*****
Ah i cant:sob: Konc je. Omg ta del je bil tko najdaljši haha.
Zdj pa zahvale.
Torj zahvale grejo:heart::heart::
*b*love animals*b*
*b*Twiggy*b*
*b*Pianistka*b*
*b*tina*b*
*b*Pika685*b*
*Lovegirl10*b*
Evo to so bli moji najdražji spremljevalci ampak posebna zahvala pa gre moji najdražji kiwiNZ:heart::heart:
Rada vs mam brez vs ne vem kajj bii res ste soncki<333
Rada vas mam,
Vaša #RaPo<333