Hej vsi! Smo že na petem delu!
Hvala, da berete mojo zgodbo.
*roza*Uživajte. *roza*

Skozi okno sem se splazila, ko je ves grad še spal. Plezajoč po močnem bršljanu sem naštela šest udarcev zvona, ki je začel zvoniti iz daljave. Skočila sem na tla in pohitela po najbližji poti med hiškami ven iz mesta. Pot do ograje mi še nikdar ni minila tako hitro in še preden bi minilo pet minut sem se spustila po hribu ven iz meni zdaj že dobro poznanega gozdička. Danes se mi je megla zdela še bolj gosta kot ponavadi. Imela sem občutek, da se me oprijema in me ovija. Stresla sem se. Če se ne bi zavedala, da bom kmalu videla Koljo in da sem tu le zaradi njega, bi se obrnila in pobegnila nazaj domov.
Moje roke so se avtomatsko oklenile ograje, ko sem končno prišla do nje. Megla je bila tako gosta, da nisem videla niti za ped pred nosom.
Vseeno sem napenjala oči, da bi ga čimprej zagledala.
Nekaj mučno dolgih trenutkov sem tako stala v popolni tišini, še ptice se niso oglašale. Bilo je tako tiho, da me je postalo strah.
Ozrla sem se okoli sebe, a nisem videla ničesar drugega kot le goste megle.
Imela sem skrajno neprijeten občutek, da me nekdo opazuje.
Še enkrat sem se razgledala vendar ni bilo me duha ne sluha o ničemer živem.
"Liya."
Poskočila sem ko sem nenadoma zaslišala svoje ime, potem pa sem zagledala Koljo, ki se mi je, naslanjajoč na ograjo, smehljal.
"Kolja!" sem vzkliknila, vesela, da je končno prišel. "Na smrt si me prestrašil! Mislila sem, da me nekdo zalezuje," sem mu povedala in ga prijela za roko čez reže ograje.
"A te daje preganjavica?" se mi je nasmehnil. Vrnila sem mu nasmeh in naslednje minute sva preživela v izkazovanju ljubezni in naklonjenosti drug drugemu.
Ko sva se ustavila, me je vprašal:" Kaj je novega? "
"Nič takega, starši so šli..." utihnila sem in okleavala. Naj mu povem za sanje?
"Veš, Kolja, pogosto sanjam, da sem spet v dvorani z dedkom pri kraljici Andyi," sem mu povedala še preden bi si premislila.
"Ne vem, kaj to pomeni in skrbi me..."
"Hej, naj te ne skrbi, samo sanje so, plod tvoje domišljije. Si prepričana, da se je to zares zgodilo?" me je pobaral.
Zdaj, ko je takole izpostavil, res nisem bila več čisto prepričana, zato sem odkimala.
"No vidiš. Vse bo v redu, prav?"
"Ja. Hvala Kolja. Rada te imam."
"In jaz imam rad tebe, lepa Liya," se mi je nasmehnil in me poljubil na lice.
"No, danes sem pa jaz tisti, ki mora prekiniti najino prelepo srečanje. Tamali je zbolel in njegova Presvetla Gospa Mati želijo, da mu naredim zajtrk pred ostalimi, da se ne nalezejo," je zavil z očmi. Zasmejala sem se, saj sem vedela, kako rad v resnici čuva otroke plemiča Layova in njegove žene.
"Pazi nase, ljubica," me je še prosil.
"Bom, če boš ti tudi."
Z nasmehom na ustnicah mi je prikimal, potem pa izginil v meglo, ki se je počasi začela redčiti. Zrla sem za njim, dokler ni izginil, potem pa sem se, veliko boljše volje kot sem bila, odpravila domov.

Mesto je še spalo, ko sem se po meglenih ulicah vračala proti dvorcu. Samo najzgodnejši ribiči so vlekli mreže iz vode in pregledovali nočni ulov ob pomolih.
Nihče se ni zmenil zame, saj me zaradi kapuce niso prepoznali.
Zavila sem med hiše.
Vse zavese na oknih so bile še zagrnejne.
Nenadoma pa se mi je spet zazdelo, da me nekdo opazuje. Občutek je bil še močnejši kot prej in sunkovito sem se obrnila. Za mano je stal črnolas fant mojih let in me brez kakršnihkoli čustev na obrazu opazoval.

Hvala vsem, ki komentirate in lajkate:heart:.
Vseeno pa me zanima, a so deli dovolj dolgi? Se dovolj dogaja?
Lep preostanek počitnic:two_hearts:.
LG