Hej!
-
Začutila sem, da se premikamo, juhej, konec zastoja. Ta vožnja je se je bolj in bolj vlekla, pogledala sem na telefon, ura je že 11:56! Vprašala sem očeta: »Kako dolgo še do Fažane?« »Še eno uro in pol, zakaj? Ti je slabo? Moraš na WC?« sem zaslišala. Rekla sem mu »Ne, le zanimalo me je.« Vzela sem telefon in hitro sem poiskala bff med sporočili. Napisala sem ji: »Prejle smo prišli med zastoj, ko sem ti odpisala in veliko tovornjakov je, zato se lahko vidiva na plaži okoli 14:00…«
Ugasnila sem telefon in pogledala skozi okno, ogenj, videla sem ogenj. Zadrla sem se čez avtomobil: »Oče! Tam nekaj gori! Pazi!« »Vidim Amy, vse vidim, tovornjak gori, ker je prevažal vnetljive snovi, pa še zaletel se je v tunel,« je odgovoril. »Kako bomo prišli mimo?« sem dodala. »Tam je izvoz, ne skrbi vse bo v redu!« je dejal. Zaskrbljeno sem gledala iskrice, ki so letele naokrog in počutila sem se hladno, čeprav je bilo v avtomobilu zelo vroče, pa še v bližini ognja smo bili. V tunelu smo srečali rešilce, počutila pa sem se še bolj zaskrbljeno, ubogi voznik tovornjaka, upam, da je čim boljše. Po dolgem tunelu je sledil še most. Po mostu smo prišli na mejo med Slovenijo in Hrvaško, juhej, niti ni tako dolge vrste, vseeno sem vzela telefon iz nahrbtnika in pogledala, če mi je Olivia kaj napisala. Ampak ne, nič mi ni napisala. Pogledala sem še med klice, neznana številka me je poklicala. Ko prispemo bom poklicala nazaj. Smo že v Hrvaški, juhej! Zdaj pa še ena ura vožnje, oh joj, ne da se mi več. Poskušala sem zaspati a ni mi uspelo, prišli smo na zelo visok most, hiše so zgledale dokaj majhno ampak ob strani, na desni strani sme videla majceni košček morja, začutila sem srečo, veselje a takoj sem pomislila na to, da so tisti, ki živijo v tisti hiši lahko tako srečni, da so zraven morja. Po mostu smo se pa vozili po cesti, ki je ob straneh imela kamenje in blato, malo rdečkasto.
-
Se opravičujem za dolgočasen del.
Lp:kissing_heart: