Pred vami je že... deseti del! Uživajte!

Če sem iskrena sem zaradi tega z Emo še vedno malo žalostna. Čeprav me je mami pomirila in mi vse razložila… Mogoče sem malo preveč zamerljiva oseba, ampak menim, da mi je Ema vseeno dolžna opravičilo. No, od danes pa še štiri dni do izpitov. Cilj današnjega dne je prepričati starša v to, da bom sploh smela na izpite.
Dobro vem, da mi bodo pri tem pomagali Luka, Jaka in Klara. Vsi trije. Saj smo družina in si vedno stojimo ob strani. Tako pač je.
Predvčerajšnjem sem sklicala sem nujen družinski sestanek v moji sobo ter bratcema in sestrici povedala za izpite. In, da moramo prepričati starša. Seveda so takoj bili za!
Odločili smo se, da bo jutrišnji dan dan prilizovanja. Ampak seveda nismo smeli biti preveč očitni.
No v bistvu nam je šlo prilizovanje kar dobro od rok! Danes pa je vse na meni. Moram ju prepričati v to, da bom lahko nastopila na izpitih.
˝Zajtrk je na mizi˝ je zavpila mami.
Vsi smo bili v sekundi za mizo.
Ko smo pojedli sem se odločila začeti: ˝Torej, ljuba starša, kot vesta so bili izpiti prestavljeni. In, no bojo čez štiri dni. Verjetno sta že opazila, da je moja noga v zadnjem času zelo okrevala. In zato mislim, da bi lahko nastopila na izpitih,˝ zaključim.
Starša se pogledata. Mami začne: ˝Dragica, saj veva da so to tvoje sanje že od šestega leta, ampak tvoja noga še ni najboljše. Ne zdi se nama pametno, da greš na izpite˝
˝Dajta no! Saj sta ja najboljša starša. Ne morata mi preprečiti tega. Glejta tole:˝ rečem ter odvržem bergle in začnem plesati po dnevni sobi. Starša izgubita sapo.
˝Nika! Takoj prenehaj! Ne boš šla na izpite in pika. Pojdi v sobo in primi bergle,˝ se razjezi očka.
Žalostno stečem v sobo. Ne morem verjeti. Ne bom šla na izpite. Moje sanje so uradno končane. Kaj pa sem mislila! Ne bi se smela biti takšna. Kar plesati sem začela! Seveda, da se je razjezil. Sovražim svoje življenje. Sovražim svoja starša. V takih trenutkih najraje pokličem Emo. Ampak tokrat ne. Tudi Emo sovražim. Nekdo potrka po mojih vratih.
˝Ne vstopaj!˝ zatulim.
Vrata se vseeno odprejo in skozi vrata stopijo Klara, Luka in Jaka.
˝O, vi ste. Kar naprej,˝ rečem.
˝Nika, žal nam je. Nismo želeli, da bi ti spodletelo˝ rečejo vsi skupaj.
˝V redu je. Saj niste vi krivi,˝ odvrnem.
Nato pridejo do mene in me objamejo. Zdaj se zavedam njihove ljubezni do mene. Njih ne moreš sovražiti. Poglej jih no! Res jih imam rada. Najraje.

LYSM! Se beremo kmalu, Tačka