Hej, kot obljubljeno je tu že 15. del moje zgodbe. Hvala, če si jo boste prebrali in komentirali. Če želite biti obveščeni o neslednjih delih pa se ne pozabite naročiti :).

˝Veš bilo mi je težko, ko te ni bilo v šoli. Saj veš, da nisem ravno ´priljubljena´. Noben me ni nikoli maral. Drugačna sem. Edina oseba, s katero sem se kdaj razumela, si bila od nekdaj ti. Si moja najboljša prijateljica in za nič na svetu te ne bi zamenjala. Ko te ni bilo v šoli je bilo milo rečeno grozno. Brez tebe je vse drugače… Saj veš, ko so nam podelili seminarsko nalogo za zgodovino, a ne? Pred kakšnima dvema tednoma. No, ti si bila takrat doma in si jo morala izdelati sama. Ostali pa smo jo delali v dvojicah. Ne da bi si želela, sem za svoj par dobila Ano. Bila je presenetljivo prijazna do mene! Ko sva seminarsko nalogo dokončali, me je povabila v park na sladoled. Kako naj zavrnem tako prijazno povabilo? Spoznala sem, da je zelo prijazna oseba. Postali sva prijateljici. In takrat, ko sem rekla, da imam veliko dela za šolo sem govorila resnico. Saj veš, da nisem lažnivka! No, to je to. Takrat, ko si naju videla, sva se pač zaklepetali. Saj lahko imam še kakšno prijateljico poleg tebe, kajne?˝
˝Ema, tako mi je žal!˝ odgovorim. Nisem morala več zadrževati svojih čustev. ˝Oprosti mi, ker sem bila tako neumna, da sem mislila, da si me zamenjala. Upam, da zdaj razumeš, zakaj sem se družila z Gajo! Sploh pa sva se tudi medve z Gajo zaklepetale, tako kot vedve z Ano.˝
˝Presrečna sem, da sva se pobotali,˝ reče Ema.
˝Tudi jaz,˝ odvrnem. ˝Ali veš, da imam danes izpite?˝ vprašam.
˝Seveda vem. Zato sem vendarle prišla – da ti zaželim čim več uspeha! Drugače pa je vloga že tako ali tako tvoja.˝
˝Hvala,˝ rečem vsa ganjena.
˝Koliko je ura?˝ mimogrede vprašam.
˝Deset minut do desetih,˝ odgovori, ˝Odhod je ob enajstih, a ne?˝ še vpraša.
˝Ne! Ob desetih je!˝ zakričim. Nato pogledam v park. Tam ni več nobene punce. Niti Gaje.
˝Ojoj! Teciva!˝ zakliče Ema.
Tekli sva, kolikor hitro so naju nesle noge. Te izpiti so moja življenjska priložnost! Ne smem zamuditi avtobuse nanje. Čez pet minut sva bili tam. Ravno pravočasno.
˝No, to je verjetno slovo,˝ reče Ema, ˝Želim ti veliko uspeha,˝ še doda.
˝No, veš, mislila sem, da bi šla z mano…˝ rečem.
˝Se hecaš? Z veseljem!˝
˝Učiteljica, ali bi lahko šla z mano Ema? Saj veste, za spodbudo,˝ vprašam.
˝Če ti bo to pomagalo pri izpitih, potem je definitivno odgovor da,˝ odgovori.
˝Hvala Vam,˝ se zahvalim iskreno, iz srca. Čez trenutek stopi do mene Gaja.
˝Prideš? ˝ me vpraša. Znajdem se v dilemi. Čez par sekund se domislim pravega odgovora.
˝Gaja, to je Ema. Ema, to je Gaja˝ začnem.
˝Me veseli,˝ odvrneta obe v eno. Gaja deluje rahlo zmedena.
˝Hočeta ali nočeta, postali bosta prijateljici. Skupaj bomo sedel zadaj na avtobusu. Pridita! Kaj še čakata˝ jima rečem. Skupaj se usedemo na avtobus.
Ko ura odbije enajst, se avtobus začne peljati. Kmalu bomo tam…