Noge me nočejo ubogati. Ne morem se premakniti. Preveč me je strah. Morem se premakniti! Vsi so me gledali. Gaja mi je namenila prijazen nasmešek, učiteljica pa me je pogledala naravnost v oči. Njen pogled mi je vlil moč in samozavest.
˝Je Nika prisotna?˝ je vprašal gospod, ˝Če ni, se mi ne zdi vredno čakati gremo torej naprej…˝
˝Čakajte tukaj sem!˝ sem zavpila. Zdaj so me gledali prav vsi. Toda nič me ni bilo strah.
˝Aha. No dobro,˝ je rekla gospa Lidija in mi namenila čuden pogled. Ta pogled je bil prav grozljiv, zato sem hitro raje pogledala skozi okno. Stran od nje.
˝Dobro, Nika. Prosim povej, za katero vlogo se poteguješ,˝ je rekla stara gospa. ˝Za glavno vlogo,˝ sem dejala naglas in zelo razločno. Nihče se mi ni upal posmehniti. Vsi so samo zrli vame.
˝Odlično! No izgledaš res dobra plesalka. Morda si celo vredna te vloge,˝ je povedal gospod in se prešerno nasmehnil. Ni izgledal več tako potrt kot je bil prej. Smejal se je. Celo telefon je odložil. To me je spravilo v zelo dobro voljo.
˝Ja, to bomo še videli. Zdaj pa prosim odpleši svoj del,˝ je mrko dejala Lidija.
˝No, tudi jaz se strinjam s Simonom. Po moje je prav vsaka plesalka, prisotna v tej dvorani, vredna vloge, ki si jo želi,˝ je dodala starejša gospa.
˝No, Sonja, tega ne vemo! Je pa že skrajni čas, da začnemo z izpiti. Lidija, tebi pa ni treba biti tako stroga,˝ je povzdignil glas Simon.
Spet so vsi pogledali mene. Opazila sem, da so se mi dekleta umaknila. Vse so sedele na stolih in me opazovale. Začutila sem, da je čas za moj nastop. Učiteljica Monika me je pogledala, trenutek za tem pa je že igrala glasba.
Ko sem začela plesati, me je bilo strah. Toda, ko sem se nekako privadila sem se počutila odlično. Po nekaj minutah so bile moje misli čisto drugje. Sploh nisem več razmišljala o tem, kako težko je. Pozabila sem na to, da me boli noga. Nisem čutila bolečine, ki sem jo občutila v prstih. Nisem se zavedala, da moje telo trpi. Nisem občutila krvavenja prstov ali, da sem bila popolnoma prepotena in solzna. Prepustila sem se baletu.
Na vrsto je prišel zaključek – najtežji del. Te piruete sem vadila, vadila in vadila, zato si ne bom privoščila niti eno napake. In ena, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem deve… ˝O, ne!˝ zakričim. Spodrsnilo mi je in pristala sem na tleh. Kot v najhujših nočnih morah.
˝Nika!˝ je zavpil nekdo. Nisem vedela kdo. Pred očmi se mi je začelo megliti. Preprosto nisem zmogla prenesti tega pritiska. Oči sem počasi zaprla.

Živjo! Najprej hvala, če ste si prebrali današnje poglavje <3 in no.. upam, da vam je bilo všeč, čeprav verjamem, da ste presenečeni. Danes imam za vas prav posebno nalogo - v komentar napišite svoje občutke ob branju in, kaj mislite, da se je Niki zgodilo in, ali mislite, da bo sprejeta na predstavo - bo dobila vlogo svojih sanj?
Vse občutke zapišite v komentarje... Če želite lahko še všečkate in se naročite - na najbolj redne bralce (ki pišejo komentarje) se bom naročila tudi jaz (no, saj sem že naročena na vas, če pa pride še kakšen nov bralec in komentator pa gre moja naročnina tudi nanj ;)).
Lepo se imejte, ostanite zdravi... O in imejte lepe počitnice!
Pa še tole - med počitnicami nebom objaviljala tako pogosto. Nov del pa lahko pričakujete v ponedeljek (upam, da mi bo zneslo). <3
Rada vas imam in se torej beremo v ponedeljek!
Tačka