Gledala sem solze, ki so tekle po mojem obrazu, se zlivale po bradi in kapljale na pulover. Razmišljala sem, zakaj sem tako grozna, tako čudna, tako neumna. Poleg mene je stala Rea in me nerodno trepljala po glavi, čeprav se je zavedala, da je ravno ona zadnji človek, ki si bi ga želela v tem trenutku ob sebi. Razen Aljaža, seveda.
Pet usodnih minut prej:
»Hej,« sem rekla. Matematika je ravno minila in Aljaž se je z ostalimi fanti želel pognati v pretep ali pa prčkati papirčke po učilnici ali pa prepisovati nalogo, a sem ga vstavila, čim je vstal. Takega poguma sebi ne bi pripisala. Resno ne bi.
Z Reo sva se odločili, da je čas dejanj. Da naj jasno pokažem, da mi je všeč, in vidiva reakcijo. Rea si je obetala dober rezultat.
»S puncami smo se šle resnico ali izziv,« sem rekla. Te stavke sem včeraj do onemoglosti ponavljala v postelji, zato so bili vžgani v moje možgane. »No, jaz sem dobila izziv…« V tistem hipu sem skoraj padla v nezavest, ker me je pogledal v oči. Njegove prelepe oči so gledale v moje grde. Bila sva si tako blizu. Pomislila sem: Poljubi me, če si upaš. Potem sem se misli otresla in nadaljevala, a skrbno naučeni stavki so izginili iz moje glave, čeprav sem mislila, da so tako rekoč vžgani vanjo.
»Do-dobila sem izziv…« Skoraj sem rekla da te poljubim. To sem si želela reči z vsem svojim bitjem, a je Rea menila, da bi ga to resno prestrašilo. Saj ni govorila kar tako. Če bi mene Tilen vprašal taisto stvar, bi kriče zbežala iz šole.
»Da- da te vprašam, v katero – no, katera punca iz našega… iz našega razreda ti je všeč,« sem naposled izdavila. Če bi bil to romantičen film, bi Aljaž rekel: »O, Katja, ti si zame sonce, brez tebe živeti ne bi mogel!« (Ali pa bi to rekel Romeo, ne vem.) Objela bi se, najni srci bi utripali in se zlili v eno, nato pa bi se ustnice zlile in prepletle, vsi sošolci in sošolke pa bi začeli prepevati, midva ne bi videla ničesar razen drug drugega… Tam bi stala in se poljubljala, dokler ne bi zvonilo in bi se z roko v roki odpravila k slovenščini.
Seveda pa se to ni zgodilo.
»Aja?« je rekel. Toliko o romantiki. »No, veš kaj, če me že sprašuješ, pa ti bom povedal…« Malce se mi je približal, in že sem pomislila…
A ne.
Zašepetal je: »Tega ne povej Rei, ampak… Ona mi je všeč. Zelo, Katja. Poskušaj jo prepričati, da bi bil še jaz všeč njej, prav?«
Takrat se mi je sesul svet. Mrtvaško sem prikimala in stekla, Rea pa, ki ni vedela, kaj se je zgodilo, je stekla za mano, in mi podajala robčke, ko sem se jokala na stranišču.
A najhujši del bo šele prišel. Povedati ji bom morala, zakaj jočem.