Živijo sončki <3
Po dolgem casu sem si vzela cas in spisala nadaljevanje. Iskreno mi je zal, da ne objavljam bolj pogosto, a kot ambiciozna srednjesolka, ki vsako prosto minuto preživi s svojim fantom in frendi preprosto nimam casa <3. Upam, da vam je zgodba vseeno ostala v mislih in da ste veseli nadaljevanja. Vesela bom kaksne pohvale, pa tudi kritike. Lep teden se naprej <3
_______
Mason iz hladilinka vzame mleko in ga na dušek spije. »Si lačna, princeska?« me vpraša in iz predala vzame ponev. »Ne ravno. Do Valerie moram. In ti greš zraven.« rečem in ga grdo pogledam. Kdo misli da je? Prvo noč sva preživela skupaj in se je že zgodilo to kar se je. Nesmem pustiti, da si to misli o meni. Da sem tako šibka, da gojim katerakoli čustva zanj. Ni vreden vsega tega razmišlanja. Nihče do zdaj mi ni preprečil mojih načrtov in tudi Mason ne bo prvi, ki bo občutil mojo naklonjenost. Čeprav se mi zdi, da je za to že prepozno.
Iz predalnika vzamem ogromno ključavnico in si jo zataknem za pas. Masonu pomignem, da mi sledi, v hiši pa spotoma ugansem luč, ki je osvetljevala kuhinjo. Velika železna vrata, ki so redkokdaj odprta močno zaloputnem in zaklenem. Iz žepa vzamem mobilnik in vtipkam številko, ki jo že nekaj let poznam na pamet. Nestrpno čakam, da se bo na drugi strani kdo oglasil, medtem pa Masona komaj pogledam. Živčna sem in res ne potrebujem njega, ki me bo spominjal na minulo noč. Poleg tega pa se moram prisiliti da ga ne poljubim in ponovim vsega, kar se je zgodilo včeraj. Vem, da tudi on čuti napetost med nama in res upam, da si je ne bo razlagal narobe. Ni več tiste medsebojne napetosti, tiste, ki bi jo lahko rezal z nožem. V zraku se občuti le moja nestropnost in slaba volja. Prvič v življenju nisem prepričana vase. In ta občutek mi res ni všeč. Spomini, ki sem jih že davno pokopala začnejo prihajati na plan in v svoji glavi vidim slike mene, kot otroka, ki v svojem življenju ne čuti nič razen praznine, ki me obdaja. Čutim enako negotovost, kot sem jo občutila vsak dan, celih 10 let.
»Alice, je vse vredu? Sta v težavah? Ne mi reči, da je šlo kaj narobe…« se oglasi glas na drugem koncu linije. »Vse je okej. Nisva šla niti na teren, ni bil pravi čas. Danes greva.« rečem z mirnim glasom in upam na najbolše.
»Kaj je narobe s tabo Alice? Šibka si postala. Ne plačujem te samo zato, da se v štabu skrivaš pred tvojim očetom, me razumeš? Z nami si, da nekaj narediš za nas. Če tega ne moreš se poslovi od delovnega mesta.« reče Valerie in čutim, da sem na tankem ledu. Ko že želim reči nekaj nazaj, zaslišim pisk. Prekinila je. Danes morava res narediti nekaj, drugače lahko zgubim pozicijo za katero sem tako dolgo garala.
Pogledam Masona, ki se naslanja na kamnit zid hiše. »Greva?« vpraša in jaz mu pokimam. Skupaj se odpraviva do naslednje samotne ulice, ki je močno zaraščena. Na obeh straneh se v nebo vzpenjajo mogočne stare podrtije in tu in tam se zasliši kako veter zapira polomljena lesena okna. Pred vsako od hiš je mogočen zid, čez katerega pa vsako soboto zvečer plezajo mladostniki misleč, da jih v starih hišah nihče ne bo zasačil pri pitju in drugem ilegalnem početju. »Včasih je morala biti to ena najlepših ulic.« pomislim še enkrat znova, kakor vedno, ko tu na istem mestu pustim motor.
»Znaš peljati?« vprašam Masona, ko prispeva do vozila in mu ponudim eno od dveh čelad. Sploh ne vem zakaj ju nosim sabo; vedno sem sama. Nikoli se nihče ne pelje z mano, nikomur ne zaupam. Niti Kaylin, ki me prosi vsako popoldne še ni sedela na enem od dveh sedežev. »Bolje kot misliš.« mi odgovori ter si čez kapo povezne čelado. »Si pripravljena sedeti za mano?« me vpraša in se nasmehne z tistimi njegovimi prikupnimi jamicami. »Zate že.« odgovorim in pomežiknem. Ko oba sediva, ga objamem okoli pasu, Mason pa spelje proti šoli.
»Ustavi pri Modrecih.« mu redkobsedeno rečem in se ga še močenje oklenem okoli pasu. »Zate vse. Kje moram zaviti?« vpraša in me z desno roko poboža po rokah, ki se ga oklepata. »Naslednja ulica levo, potem pa druga desno.« mu odgovorim in se prepustim dogajanju okoli mene. Veter mi mrši lase, čutim kako hlad obdaja moje telo. Sva na delu mesta kjer ni žive duše, kar mi daje prav poseben mir. Čutim kako se sproščam, kako se prepuščam le načrtu, ki ga bom izpeljala danes ponoči.
Ko prispeva do ene od navadnih ulic našega mesta se Mason ustavi. »Kaj pa potrebuješ iz tu?« me vpraša in poboža po hrbtu. »Iz tu nič, še malo morava pešačit.« rečem in začnem plezati čez ograjo, ki stoji okoli navadne kamnite hiše na koncu ulice. »Motor boš pa kar pustila tu?« posmehljivo reče in si sname čelado. »Ne, mislila sem da ga boš ti prestavil za tisto lopo.« rečem in pokažem na drugo stran ulice. Čeprav želm biti taka kot sem ponavadi okoli ljudi, hladna, mi to okoli njega ne uspeva. Prav na živce mi gre, da je prav on, tisti ob katerem imam mehka kolena. »Zate vse lepotica.« reče in motor premakne v varno senco lope na drugi strani ulice.
Ko sva oba na drugi strani ograje prst prislonim na ustnice in mu nakažem naj bo tiho. V čisti tišini se odpraviva do drugega dela vrta, ki je popolnoma zaraščen z rdečimi vrtncami. Mason brez besed iz žepa potegne nož ter odreže cvet s steblom vred. Čeprav se zaveda, da je čisto neprimeren trenutek, me potegne v objem. Ko me spusti mi ponudi rdečo vrtnico in zašepeta: »Rdeča vrtnica predstavlja globoko ljubezen in občudovanje. Prav tako, se boš z njo zavedala, da ljubezen, ki jo čutim do tebe gotovo ni platonična.« . Zavijem z očmi, a se mu še vseeno nasmehnem.
V ograji, ki obdaja zadnji del vrta opazim luknjo, ki jo nazadnje ni bilo tu. »Prestavili so se.« rečem in pogledam okoli sebe. Nikjer žive duše. V trebuhu že začutim tisti čudni občutek, ki te prevzame, ko veš, da nimaš pojma kako naprej.
»Kdo se je prestavil, kam?« vpraša Mason in s svojim pogledom sledi mojemu. »Če bi vedela kam zdaj nebi stala tu, kreten.« mu osorno rečem in že takoj obžalujem žaljivko. »Sori, nisem mislila tako. Samo pod stresom sem, nevem kako naprej.«
»Ok je. Potrebuješ pomoč?« vpraša in me prime za roko. »Modreci so tu imeli štab. Predvidevam, da so ugotovili, da vem in se premaknili. Prejšnič mi je vzelo mesece, da sem jih našla…zdaj pa tega časa nimam.«
»No, zdaj sva dva. Če mi poveš kako si jih našla prejšnič, ti lahko pomagam.«
»Pojma nimam kako sem začela. Vsaka stvar se je povezovala z drugo, le prvi kos sestavljanke sem morala najti.«
»Pridi, poglejva, če so kaj pustili za seboj.« reče Mason in me povleče za seboj, čeprav oba veva, da nebova našla ničesar. Sprehodiva se po visoki travi, ki me bode v kolena in stegna.
»Poglej.« nenadoma reče Mason in se skloni. Iz tal pobere majhno kvadratno zadevo. »Pusti, najbrž so samo smeti.« mu rečem in ga že želim potisniti naprej.
»Telefon je, debil.« z ljubkim nasmehom odvrne on in mi ga položi v roko. »Misliš, da je od njih?« vprašam in preslišim žaljivko.
»Ali tudi kdo drug zahaja sem?« vpraša in si popravi lase, ki mu zakrivajo oči.
»Mislim, da ne…« odvrnem in se pogumno namehnem. »No, potem ni ravno veliko možnosti, kdo je lastnik kajne?« reče in me popelje nazaj po poti kjer sva prišla. »Srečo imaš, da sem tehnološki navdušenec.« lahno me sune, nato pa takoj potegne v objem.
_____
objem,
d7stq1ny
Po dolgem casu sem si vzela cas in spisala nadaljevanje. Iskreno mi je zal, da ne objavljam bolj pogosto, a kot ambiciozna srednjesolka, ki vsako prosto minuto preživi s svojim fantom in frendi preprosto nimam casa <3. Upam, da vam je zgodba vseeno ostala v mislih in da ste veseli nadaljevanja. Vesela bom kaksne pohvale, pa tudi kritike. Lep teden se naprej <3
_______
Mason iz hladilinka vzame mleko in ga na dušek spije. »Si lačna, princeska?« me vpraša in iz predala vzame ponev. »Ne ravno. Do Valerie moram. In ti greš zraven.« rečem in ga grdo pogledam. Kdo misli da je? Prvo noč sva preživela skupaj in se je že zgodilo to kar se je. Nesmem pustiti, da si to misli o meni. Da sem tako šibka, da gojim katerakoli čustva zanj. Ni vreden vsega tega razmišlanja. Nihče do zdaj mi ni preprečil mojih načrtov in tudi Mason ne bo prvi, ki bo občutil mojo naklonjenost. Čeprav se mi zdi, da je za to že prepozno.
Iz predalnika vzamem ogromno ključavnico in si jo zataknem za pas. Masonu pomignem, da mi sledi, v hiši pa spotoma ugansem luč, ki je osvetljevala kuhinjo. Velika železna vrata, ki so redkokdaj odprta močno zaloputnem in zaklenem. Iz žepa vzamem mobilnik in vtipkam številko, ki jo že nekaj let poznam na pamet. Nestrpno čakam, da se bo na drugi strani kdo oglasil, medtem pa Masona komaj pogledam. Živčna sem in res ne potrebujem njega, ki me bo spominjal na minulo noč. Poleg tega pa se moram prisiliti da ga ne poljubim in ponovim vsega, kar se je zgodilo včeraj. Vem, da tudi on čuti napetost med nama in res upam, da si je ne bo razlagal narobe. Ni več tiste medsebojne napetosti, tiste, ki bi jo lahko rezal z nožem. V zraku se občuti le moja nestropnost in slaba volja. Prvič v življenju nisem prepričana vase. In ta občutek mi res ni všeč. Spomini, ki sem jih že davno pokopala začnejo prihajati na plan in v svoji glavi vidim slike mene, kot otroka, ki v svojem življenju ne čuti nič razen praznine, ki me obdaja. Čutim enako negotovost, kot sem jo občutila vsak dan, celih 10 let.
»Alice, je vse vredu? Sta v težavah? Ne mi reči, da je šlo kaj narobe…« se oglasi glas na drugem koncu linije. »Vse je okej. Nisva šla niti na teren, ni bil pravi čas. Danes greva.« rečem z mirnim glasom in upam na najbolše.
»Kaj je narobe s tabo Alice? Šibka si postala. Ne plačujem te samo zato, da se v štabu skrivaš pred tvojim očetom, me razumeš? Z nami si, da nekaj narediš za nas. Če tega ne moreš se poslovi od delovnega mesta.« reče Valerie in čutim, da sem na tankem ledu. Ko že želim reči nekaj nazaj, zaslišim pisk. Prekinila je. Danes morava res narediti nekaj, drugače lahko zgubim pozicijo za katero sem tako dolgo garala.
Pogledam Masona, ki se naslanja na kamnit zid hiše. »Greva?« vpraša in jaz mu pokimam. Skupaj se odpraviva do naslednje samotne ulice, ki je močno zaraščena. Na obeh straneh se v nebo vzpenjajo mogočne stare podrtije in tu in tam se zasliši kako veter zapira polomljena lesena okna. Pred vsako od hiš je mogočen zid, čez katerega pa vsako soboto zvečer plezajo mladostniki misleč, da jih v starih hišah nihče ne bo zasačil pri pitju in drugem ilegalnem početju. »Včasih je morala biti to ena najlepših ulic.« pomislim še enkrat znova, kakor vedno, ko tu na istem mestu pustim motor.
»Znaš peljati?« vprašam Masona, ko prispeva do vozila in mu ponudim eno od dveh čelad. Sploh ne vem zakaj ju nosim sabo; vedno sem sama. Nikoli se nihče ne pelje z mano, nikomur ne zaupam. Niti Kaylin, ki me prosi vsako popoldne še ni sedela na enem od dveh sedežev. »Bolje kot misliš.« mi odgovori ter si čez kapo povezne čelado. »Si pripravljena sedeti za mano?« me vpraša in se nasmehne z tistimi njegovimi prikupnimi jamicami. »Zate že.« odgovorim in pomežiknem. Ko oba sediva, ga objamem okoli pasu, Mason pa spelje proti šoli.
»Ustavi pri Modrecih.« mu redkobsedeno rečem in se ga še močenje oklenem okoli pasu. »Zate vse. Kje moram zaviti?« vpraša in me z desno roko poboža po rokah, ki se ga oklepata. »Naslednja ulica levo, potem pa druga desno.« mu odgovorim in se prepustim dogajanju okoli mene. Veter mi mrši lase, čutim kako hlad obdaja moje telo. Sva na delu mesta kjer ni žive duše, kar mi daje prav poseben mir. Čutim kako se sproščam, kako se prepuščam le načrtu, ki ga bom izpeljala danes ponoči.
Ko prispeva do ene od navadnih ulic našega mesta se Mason ustavi. »Kaj pa potrebuješ iz tu?« me vpraša in poboža po hrbtu. »Iz tu nič, še malo morava pešačit.« rečem in začnem plezati čez ograjo, ki stoji okoli navadne kamnite hiše na koncu ulice. »Motor boš pa kar pustila tu?« posmehljivo reče in si sname čelado. »Ne, mislila sem da ga boš ti prestavil za tisto lopo.« rečem in pokažem na drugo stran ulice. Čeprav želm biti taka kot sem ponavadi okoli ljudi, hladna, mi to okoli njega ne uspeva. Prav na živce mi gre, da je prav on, tisti ob katerem imam mehka kolena. »Zate vse lepotica.« reče in motor premakne v varno senco lope na drugi strani ulice.
Ko sva oba na drugi strani ograje prst prislonim na ustnice in mu nakažem naj bo tiho. V čisti tišini se odpraviva do drugega dela vrta, ki je popolnoma zaraščen z rdečimi vrtncami. Mason brez besed iz žepa potegne nož ter odreže cvet s steblom vred. Čeprav se zaveda, da je čisto neprimeren trenutek, me potegne v objem. Ko me spusti mi ponudi rdečo vrtnico in zašepeta: »Rdeča vrtnica predstavlja globoko ljubezen in občudovanje. Prav tako, se boš z njo zavedala, da ljubezen, ki jo čutim do tebe gotovo ni platonična.« . Zavijem z očmi, a se mu še vseeno nasmehnem.
V ograji, ki obdaja zadnji del vrta opazim luknjo, ki jo nazadnje ni bilo tu. »Prestavili so se.« rečem in pogledam okoli sebe. Nikjer žive duše. V trebuhu že začutim tisti čudni občutek, ki te prevzame, ko veš, da nimaš pojma kako naprej.
»Kdo se je prestavil, kam?« vpraša Mason in s svojim pogledom sledi mojemu. »Če bi vedela kam zdaj nebi stala tu, kreten.« mu osorno rečem in že takoj obžalujem žaljivko. »Sori, nisem mislila tako. Samo pod stresom sem, nevem kako naprej.«
»Ok je. Potrebuješ pomoč?« vpraša in me prime za roko. »Modreci so tu imeli štab. Predvidevam, da so ugotovili, da vem in se premaknili. Prejšnič mi je vzelo mesece, da sem jih našla…zdaj pa tega časa nimam.«
»No, zdaj sva dva. Če mi poveš kako si jih našla prejšnič, ti lahko pomagam.«
»Pojma nimam kako sem začela. Vsaka stvar se je povezovala z drugo, le prvi kos sestavljanke sem morala najti.«
»Pridi, poglejva, če so kaj pustili za seboj.« reče Mason in me povleče za seboj, čeprav oba veva, da nebova našla ničesar. Sprehodiva se po visoki travi, ki me bode v kolena in stegna.
»Poglej.« nenadoma reče Mason in se skloni. Iz tal pobere majhno kvadratno zadevo. »Pusti, najbrž so samo smeti.« mu rečem in ga že želim potisniti naprej.
»Telefon je, debil.« z ljubkim nasmehom odvrne on in mi ga položi v roko. »Misliš, da je od njih?« vprašam in preslišim žaljivko.
»Ali tudi kdo drug zahaja sem?« vpraša in si popravi lase, ki mu zakrivajo oči.
»Mislim, da ne…« odvrnem in se pogumno namehnem. »No, potem ni ravno veliko možnosti, kdo je lastnik kajne?« reče in me popelje nazaj po poti kjer sva prišla. »Srečo imaš, da sem tehnološki navdušenec.« lahno me sune, nato pa takoj potegne v objem.
_____
objem,
d7stq1ny
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Woow, odličen del.
Všeč mi je, da uporabljaš besede, kot so naklonjenost, ilegalno početje, platonična,... saj dokazujejo, da imaš res bogat besedni zaklad, pa še malo manj vsakdanje so in popestrijo zgodbo.
Perfektno opisuješ dogajanje in Alice-ine občutke, pri tem te dobesedno občudujem. Z Masonom sta prav cute, ne znam drugače povedat. Meni so teli romantični dogodki zelo pri srcu, nekako me pogrejejo in obenem navdušijo. Če te ne moti imam še nekaj miniaturnih kritik zate, ampak vsebina zgodbe je top of the top <3
'Nesmem' se piše narazen, torej 'ne smem'.
Razmišlanja - mislim, da ti je tukaj en 'j' zmanjkal... prav tako pri 'najbolše' in želm - želim. ;)
...'vrtncami' - manjka 'i'
'nevem' se piše narazen, torej 'ne vem'.
'nebova' - tudi narazen ('ne bova').
Poleg tega bi te opozorila samo še na občasno manjkajoče vejice, čeprav jih ne manjka veliko.
V veselje mi je bilo prebrat ta del in s stopnjevanjem napetosti ti gre fantastično. <3
Lepo se imej,
Sophie Donna
Všeč mi je, da uporabljaš besede, kot so naklonjenost, ilegalno početje, platonična,... saj dokazujejo, da imaš res bogat besedni zaklad, pa še malo manj vsakdanje so in popestrijo zgodbo.
Perfektno opisuješ dogajanje in Alice-ine občutke, pri tem te dobesedno občudujem. Z Masonom sta prav cute, ne znam drugače povedat. Meni so teli romantični dogodki zelo pri srcu, nekako me pogrejejo in obenem navdušijo. Če te ne moti imam še nekaj miniaturnih kritik zate, ampak vsebina zgodbe je top of the top <3
'Nesmem' se piše narazen, torej 'ne smem'.
Razmišlanja - mislim, da ti je tukaj en 'j' zmanjkal... prav tako pri 'najbolše' in želm - želim. ;)
...'vrtncami' - manjka 'i'
'nevem' se piše narazen, torej 'ne vem'.
'nebova' - tudi narazen ('ne bova').
Poleg tega bi te opozorila samo še na občasno manjkajoče vejice, čeprav jih ne manjka veliko.
V veselje mi je bilo prebrat ta del in s stopnjevanjem napetosti ti gre fantastično. <3
Lepo se imej,
Sophie Donna
1
Hvala tiii <3 za vse pohvale :). Bi pa mogoce bilo fino ce zacnem preden objavit s tem da se enkrat preberem haha..Se ti zdi da naj nadaljujem z romanticnimi deli ali naj grem na akcijo??
lpp
lpp
3min
Np <3
Ja, kar prav pride pregledat zgodbo pred objavo... ampak vseeno si napisala z manj napakami kot jaz, ko tipkam. Pol, ko grem še večkrat čez zgodbo je toliko slovničnih napak, da glava boli, haha.
Odločitev je bolj kot ne tvoja, ampak lahko prepleteš akcijo z romanco ;)
Lp
Sophie Donna
Np <3
Ja, kar prav pride pregledat zgodbo pred objavo... ampak vseeno si napisala z manj napakami kot jaz, ko tipkam. Pol, ko grem še večkrat čez zgodbo je toliko slovničnih napak, da glava boli, haha.
Odločitev je bolj kot ne tvoja, ampak lahko prepleteš akcijo z romanco ;)
Lp
Sophie Donna
Moj odgovor:
Ojoj ne!
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Ja spet teza sam prosm
Oj
pac fora je da mene nc ni teza skrbela pol k sm pa prebrala ene par starih objav k so punce baje podhranjene pa majo več kg k js me je pa mal zaskrbel kaj če sem podhranjena? Sem stara 13 in skoraj pol in sem visoka 166cm in imam 41-42kg. A je to res podhranjenost?
pac fora je da mene nc ni teza skrbela pol k sm pa prebrala ene par starih objav k so punce baje podhranjene pa majo več kg k js me je pa mal zaskrbel kaj če sem podhranjena? Sem stara 13 in skoraj pol in sem visoka 166cm in imam 41-42kg. A je to res podhranjenost?
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
nemorm nc druzgq rec:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::tired_face::tired_face::tired