Pokopališče

Bilo je pozno popoldne, ko je Aljaž stopil skozi visok železniški vhod pokopališča. Svetloba zahajajočega sonca je nežno obarvala vse okrog njega v tople, oranžno rdeče odtenke. Zrak je bil hladen, a svež, skoraj kot bi nosil spomin na nekaj, kar je bilo že davno minilo. Spustil je pogled na steze, pokrite z mahom, in se odpravil proti tistemu delu pokopališča, kjer so bile grobnice, skoraj pozabljene s strani časa in ljudi.

Danes je prišel sem z namenom, da obišče svojo mamo. Vedno je bil rad z njo. Že od malih nog je čutil nekakšno globoko povezanost, ki ga je spremljala vse življenje. Po njeni smrti pred tremi leti je pač bilo treba preživeti, vendar so bili spomini na njeno ljubezen in toplino tisti, ki so ga ohranjali pri življenju. Ni mogel si pomagati, da ne bi vsakič, ko je prišel sem, občutil rahlo tesnobo. Morda zato, ker ni vedel, kaj točno pričakuje. Zdi se, da je vse postalo tako... tiho. Vse, kar je bilo nekoč polno, zdaj deluje kot praznina, ki je ni mogoče zapolniti.

Ko je prispel do njene grobnice, je pred seboj zagledal starega moža, ki je tiho klečal pred nagrobnikom. Z njegovimi zdelanimi rokami je počasi brisal prah z marmorne plošče. Njegovo obleko je prekrivalo prah iz pokopališkega okolja, lasje so bili beli, obraz pa resen, kot bi bil doživel nekaj, kar mu je vzelo ves nasmeh. Aljaž je pomislil, da je morda bil nekdanji obiskovalec tega pokopališča, nekdo, ki je sem prihajal že mnogo let.

V nekaj trenutkih je začutil nenavadno prisotnost, kot bi ta človek poznal vse, kar je Aljaža morilo. Odločil se je, da se ne bo vmešaval, ampak je le tiho stopil bližje. Nekaj minut sta oba preživela v molku, prekinjenem le s škripanjem listov pod njihovimi čevlji. Potem je mož obrnil svojo pozornost na Aljaža, kot da bi čutil, da ga opazuje.

„Ti si sin?“ je vprašal. Njegov glas je bil tih, vendar močan v svoji preprostosti.

„Ja,“ je odgovoril Aljaž, skoraj ne da bi vedel, zakaj je to povedal.

„Jaz sem… njen mož,“ je rekel in pogledal proti grobu.

Aljaž je zaznal majhen zamah srca. „Ona… mama… je govorila o vas.“

„Verjetno,“ je odgovarjal mož. „Imela je rada svojo družino. Nikoli ni hotela, da bi ji rekli, da je nekaj preteklost. Vedno je verjela, da lahko najdemo svoje ljudi in da ni nikoli prepozno.“

Aljaž je čutil, da se ta trenutek prepletajo spomini, besede, ki so se zdele znane, vendar jih ni mogel povsem povezati s preteklostjo. Ustalil je pogled na svoji mami, njenem imenu, in nekaj je kliknilo. Po vsem tem času, se je šele zdaj zavedel, da je obiskovalec, ki ga je videl danes, del njene zgodbe. Morda ni nikoli vedel vsega o njem, vendar je čutil, da je ta moški bil priča vsem, kar je bila ona v tem svetu.

„Pogosto sem tukaj,“ je rekel mož. „Če kdaj želiš slišati več o njej… sem tukaj...

Se nadaljuje:heart::heart::heart: Zelo bi bila vesela komentarjev in lajkov🩷🩷🩷

HVALA:thumbsup::sparkling_heart:

ČAUČI:wave: