Ko so koraki postali bolj glasni, je Aljaž vedel, da ne bo več dolgo sameval v svojem svetu polnem temnih senc. Natančno je slišal, kako so se premikali po hodniku, a namesto da bi prepoznal obraz, ga je preplavil občutek, kot da koraki prihajajo iz globin časa, ne iz človeških nog. Nekaj je bilo v tem zvoku – nekaj čudnega, neprijetnega. Tistega trenutka ni bilo več poti nazaj. Vstal je iz stola in se pripognil k oknu, kot da bi hotel preučiti svet, ki ga je vedno poznal, ampak se mu zdaj zdel kot zamegljena podoba iz sanj.

Ko je pogledal skozi okno, ni videl nikogar. Zunaj je bilo še vedno tiho, preveč tiho. A takrat je začutil tisto prisotnost, nekaj, kar je bilo bližje, kot si je drznil pomisliti. Počasi je obrnil glavo in v kotu sobe zagledal nekaj, kar ni bilo tisto, kar si je predstavljal. Tam, sredi senc, je stal … njegov lastni zrcalni odsev. A nekaj je bilo narobe. Tisto ni bil on.

Aljaž je pomislil, da si je le domišljal. A ko je zrcalo počasi zrahljalo svoje robove in se začelo premikati, kot da bi bilo življenje v njem, je preplavil občutek tiste neznane bolezni. Njegov obraz v ogledalu je bil preveč bled, z vsakim trenutkom pa je izgledal bolj kot tujec. Njegove oči so bile prazne, skoraj kot da se niso odzivale na svet okoli njega.

„Aljaž...“ je šepetal tisti obraz v ogledalu, a njegova usta niso premikala. Besede so odmevale v njegovem umu, kot da jih je slušal iz oddaljenega prostora, iz nekega drugega časa.

Srce mu je začelo razbijati. Niti ni vedel, kaj počne, ko je v trenutku skočil nazaj. Zadrhtel je in si segel v lase, a vsak dotik je le povečal občutek razcepljenosti. Tisto ogledalo ni bilo več nekaj, kar bi ga le odbijalo. Odrinil je od stene, a tisti obraz je zrl vanj s toliko pomena, da so mu misli postale megleno, kot bi padel v globoko jamo.

„Tisto ni ti,“ je začelo tiho mrmrati, vendar je v tem šepetanju zaznal nekaj, česar ni razumel. Oseba iz ogledala ni bila sovražna, niti ni bila zla. Bil je kot otrok, ki ne razume sveta, v katerega je prišel. Morda je bil sam odsev, vendar je bil zmeden, iskal je svoj prostor. In potem je do njega prišel zvok, ki je zvenel kot smeh.

Smeh. Naenkrat ni mogel več razločiti, kaj je bilo smešno, kaj strašljivo, kaj resnično. Morda je bila to krivda. Morda so bili to koraki, ki so se vsak trenutek bolj zbliževali. Morda so bili smešni, vendar jih ni mogel nadzirati. Ustavil se je in pogledal skozi okno. Tisti smeh je bil preveč hudoben, preveč vseobsegajoč.

In takrat je padlo nekaj iz teme. Nekaj, kar ni imelo oblike. A vseeno je bilo tam, v vsej svoji grozljivosti. Aljaž ni vedel, ali naj pobegne ali se obrne, vendar ni mogel več čakati. Z zagonetnim korakom je zadrgnil vrata, preklinjajoč svojo odločitev. A zvok, ki je prihajal iz teme, je zvenel kot smeh in ploskanje. Smeh znotraj njega, znotraj sveta, ki je postal zmedena igra.

Takrat je iz sence stopil lik. V njegovih očeh ni bilo sočutja. A nekaj v njem mu je dalo vedeti, da bo zdaj sledil svoji poti. Morda ni šlo več samo za njega. Morda so koraki, ki so sledili, pripadali vsem, ki so nekje v svetu nosili to breme skrivnosti.

Aljaž je prišel do spoznanja: to ni bila le zgodba o njem. To je bila zgodba o vseh, ki so se skrivali v senci, za zidovi zgodovine. Zgodba, ki ne bo nikoli pozabljena. Zgodba, ki je našla svojo pot iz teme, v njegov svet.

In smeh, ki je odmeval iz senc, je postal njegov najglasnejši spremljevalec.

Tako upam da vam je bilo všeč:heart::thumbsup: