Polčlovek 10. del
30
Ura je bila polnoč, teta Belle je nemirno hodila gor in dol po kuhinji. Annabelle ji je ob šestih in pol rekla, da gre za največ kako uro z Marcom v gozd, zdaj pa je minilo že veliko več časa, o njej pa ni bilo ne duha, ne sluha. Belle ni zdržala več, poklicala je gospoda Conteja, a telefon je zvonil v prazno, zato je zavrtela 113 in nečakinjo prijavila kot pogrešano. Policija je vso noč iskala pogrešano Annabelle, a gozd je bil zelo velik in ker niso vedeli, kam je šla, je bilo iskanje oteženo. Zato so se po neuspešni noči odločili obesiti obvestila po vsej vasi-na liste papirja so nelepili Annabellino fotografijo in prosili, naj kdorkoli jo je videl sporoči policiji oz. teti Belle.
Tak letak se je znašel tudi pred šolo in učenci so se nagnetli pred njim, da bi prebrali, kaj se je zgodilo… Tudi Marco je bil tam, a izgledalo je, da ga ne zanima preveč kaj se je zgodilo. Christian je kot vedno v šolo prišel zadnji in ko je prebral letak, je besno pogledal Marca in glasno rekel, tako da so ga vsi lahko slišali: »Marco, ali ni bila Annabelle s tabo? Kaj si naredil? Ti gotovo veš, kje sta bila?« Marco je malo zardel, saj so ga naenkrat opazovali vsi prisotni. »Ne vem, kje je bila, nisem je videl in nisem bil z njo?« je rekel in še bolj zardel. »In kaj se je potem zgodilo, če piše, da je povedala, da gre s tabo v gozd?« je vedno bolj jezno nadaljeval Christian. Marco se je hinavsko nasmehnil in mu vrnil: »Mogoče so jo pa volkovi napadli; vem da so nekateri lahko zelo krvoločni!« Christianu je prekipelo in usuli so se prvi udarci, Marco pa mu ni ostal dolžan in vnel se je hud pretep. Šele ravnatelj ju je uspel spraviti narazen in preostanek dneva sta fanta preživela v njegovi pisarni. Marco je še vedno vztrajal, da ga ni bilo tam in da ne ve, kje je Annabelle. In ko je zvečer še vedno niso našli, je policiste presenetil Christianov klic. Najprej mu niso zaupali, a ko je vztrajal, naj preiščejo območje okoli izvira, so ga upoštevali. Tako so okoli desete ure zvečer našli Annabelle v šest metrov globoki jami v tleh, kamor je padla. Takoj so jo odpeljali v bolnico, saj je bila v zelo slabem stanju: nezavestna, občutno podhlajena in z zlomljeno nogo.
Annabelle je bila v polsnu, slišala je glasove okoli sebe, a njene veke so bile pretežke, da bi odprla oči.
Naposled se je prebudila na neznanem kraju, a je hitro ugotovila, da je v bolnici, saj je v točno takšni sobi ležala njena mama, ko so ji odkrili tumor na možganih. V sobo so takoj pritekli zdravniki in medicinske sestre. »Budna je!« »Živa je!« so vzklikali. K njej je pristopil zdravnik in prosil vse ostale, naj ga pustijo samega z njo. Annabelle ga je takoj zasula z vprašanji: »Kaj se je zgodilo? Kako sem prišla sem?« Zdravnik pa ji je začel počasi in umirjeno razlagati: »Pred dvema tednoma so te pripeljali sem, našli so te v gozdu, v jami, v katero si padla. Dva tedna si preživela v umetni komi, kajti morali smo opraviti nekaj operacij, ker si si hudo poškodovala levo nogo, a ne skrbi, kmalu boš zdrava.« Annabelle ni mogla verjeti, da je bila štirinajst dni nezavestna. Šele tedaj je ugotovila, da je priklopljena na veliko število cevk, leva noga pa ji je počivala v mavcu. A zdravnik še ni končal: »Imela si pretres možganov, a zdaj je na srečo vse mimo, še kak teden boš ostala tukaj in potem te bomo spustili domov.« A še istega dne so ugotovili, da se ne bo tako kmalu vrnila domov, kajti staknila je pljučnico. Nazadnje je v bolnici preživela skoraj dva meseca. Teta Belle jo je obiskovala vsak dan, Moni in Carol pa sta ji nosili zvezke, da se je lahko učila. Marco se ni oglasil, niti poklical ni. Končno so jo izpustili domov, pa čeprav je morala hoditi na redne tedenske preglede. Bližal se je božič in kot vedno je večina otrok odšla na dopust: iz osmega razreda sta pri pouku ostali samo Moni, ki ni znala smučati in Annabelle, ki ni smela smučati zaradi poškodb n nogi. Veliko sta se pogovarjali in se družili, a vsakič, ko je tema nanesla na dogodke v gozdu, se je Annabelle pretvarjala, da je ni slišala. Tako sta do božiča ostala le še dva dneva in Sivčani so se vračali domov, da bi praznike preživeli doma. Tudi Contejevi so se vrnili, a Annabelle niti slučajno ni hotela srečati Marca, saj ni vedela, kaj bi mu rekla. A ta se je kar sam pojavil pri njih doma…
__________________________________
Konec 10. dela… kmalu obljubljam nadaljevanje, ker tudi mene (kot upam tudi vas) zgodba zelo osrečuje.
Lp, vaša Nena
Tak letak se je znašel tudi pred šolo in učenci so se nagnetli pred njim, da bi prebrali, kaj se je zgodilo… Tudi Marco je bil tam, a izgledalo je, da ga ne zanima preveč kaj se je zgodilo. Christian je kot vedno v šolo prišel zadnji in ko je prebral letak, je besno pogledal Marca in glasno rekel, tako da so ga vsi lahko slišali: »Marco, ali ni bila Annabelle s tabo? Kaj si naredil? Ti gotovo veš, kje sta bila?« Marco je malo zardel, saj so ga naenkrat opazovali vsi prisotni. »Ne vem, kje je bila, nisem je videl in nisem bil z njo?« je rekel in še bolj zardel. »In kaj se je potem zgodilo, če piše, da je povedala, da gre s tabo v gozd?« je vedno bolj jezno nadaljeval Christian. Marco se je hinavsko nasmehnil in mu vrnil: »Mogoče so jo pa volkovi napadli; vem da so nekateri lahko zelo krvoločni!« Christianu je prekipelo in usuli so se prvi udarci, Marco pa mu ni ostal dolžan in vnel se je hud pretep. Šele ravnatelj ju je uspel spraviti narazen in preostanek dneva sta fanta preživela v njegovi pisarni. Marco je še vedno vztrajal, da ga ni bilo tam in da ne ve, kje je Annabelle. In ko je zvečer še vedno niso našli, je policiste presenetil Christianov klic. Najprej mu niso zaupali, a ko je vztrajal, naj preiščejo območje okoli izvira, so ga upoštevali. Tako so okoli desete ure zvečer našli Annabelle v šest metrov globoki jami v tleh, kamor je padla. Takoj so jo odpeljali v bolnico, saj je bila v zelo slabem stanju: nezavestna, občutno podhlajena in z zlomljeno nogo.
Annabelle je bila v polsnu, slišala je glasove okoli sebe, a njene veke so bile pretežke, da bi odprla oči.
Naposled se je prebudila na neznanem kraju, a je hitro ugotovila, da je v bolnici, saj je v točno takšni sobi ležala njena mama, ko so ji odkrili tumor na možganih. V sobo so takoj pritekli zdravniki in medicinske sestre. »Budna je!« »Živa je!« so vzklikali. K njej je pristopil zdravnik in prosil vse ostale, naj ga pustijo samega z njo. Annabelle ga je takoj zasula z vprašanji: »Kaj se je zgodilo? Kako sem prišla sem?« Zdravnik pa ji je začel počasi in umirjeno razlagati: »Pred dvema tednoma so te pripeljali sem, našli so te v gozdu, v jami, v katero si padla. Dva tedna si preživela v umetni komi, kajti morali smo opraviti nekaj operacij, ker si si hudo poškodovala levo nogo, a ne skrbi, kmalu boš zdrava.« Annabelle ni mogla verjeti, da je bila štirinajst dni nezavestna. Šele tedaj je ugotovila, da je priklopljena na veliko število cevk, leva noga pa ji je počivala v mavcu. A zdravnik še ni končal: »Imela si pretres možganov, a zdaj je na srečo vse mimo, še kak teden boš ostala tukaj in potem te bomo spustili domov.« A še istega dne so ugotovili, da se ne bo tako kmalu vrnila domov, kajti staknila je pljučnico. Nazadnje je v bolnici preživela skoraj dva meseca. Teta Belle jo je obiskovala vsak dan, Moni in Carol pa sta ji nosili zvezke, da se je lahko učila. Marco se ni oglasil, niti poklical ni. Končno so jo izpustili domov, pa čeprav je morala hoditi na redne tedenske preglede. Bližal se je božič in kot vedno je večina otrok odšla na dopust: iz osmega razreda sta pri pouku ostali samo Moni, ki ni znala smučati in Annabelle, ki ni smela smučati zaradi poškodb n nogi. Veliko sta se pogovarjali in se družili, a vsakič, ko je tema nanesla na dogodke v gozdu, se je Annabelle pretvarjala, da je ni slišala. Tako sta do božiča ostala le še dva dneva in Sivčani so se vračali domov, da bi praznike preživeli doma. Tudi Contejevi so se vrnili, a Annabelle niti slučajno ni hotela srečati Marca, saj ni vedela, kaj bi mu rekla. A ta se je kar sam pojavil pri njih doma…
__________________________________
Konec 10. dela… kmalu obljubljam nadaljevanje, ker tudi mene (kot upam tudi vas) zgodba zelo osrečuje.
Lp, vaša Nena
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ja! Mene tudi ta zgodba "osrečuje"!
Super je! Komaj čakam nov del :)
Super je! Komaj čakam nov del :)
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ODLIČNA ZGODBA!! Uhhh hmmmm ne vem če imam prav, ampak meni se Marco že od ČISTEGA začetka zdi 'bad guy'. Upam da imam prav <3
Lp, No Name
Lp, No Name
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
super!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
komaj čakam naslednji del! zahtevam ga!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!1111
komaj čakam naslednji del! zahtevam ga!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!1111
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
HEEEEEEEEEEEJ!!!
SUPEEEEEEEEEEEEEEER!!!
SUPEEEEEEEEEEEEEEER!!!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Kako odlično nemorem verjeti, da lahko kdor koli napiše tako dobro zgodbo:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
0
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.



Pisalnica