Ko se je Annabelle prebudila, je imela zelo čuden občutek. Sploh se ni mogla premakniti, niti oči ni mogla odpreti. Njeno dihanje je bilo zelo neenakomerno, kot da ga ne bi znala obvladovati… Poskušala se je umiriti, a ni šlo. Niti prsta ni mogla premakniti. Tedaj pa se je zgodilo nekaj silno nenavadnega: čeprav ni poskušala premakniti roke, se je ta kar sama od sebe premaknila in nemočno začela mahati po zraku. Annabelle jo je poskušala zaustaviti, a naenkrat je ugotovila, da ne more več obvladovati svojega telesa. Počutila se je, kot bi bila ujeta v oklepu, ki pa ga robotsko upravlja nekdo drug. Kar naenkrat so se ji odprle oči, čeprav si tega sama ni želela. Zdelo se ji je, kot da skozi špranjo gleda v svet okoli sebe. Nahajala se je v sobi in kmalu je ugotovila, da je v bolnišnici. Priklopljena je bila na razne naprave. Brez da bi to hotela so se ji kar naenkrat odprla usta in zavpila je: »Na pomoč!« K njej so takoj pritekli zdravniki in medicinske sestre, skozi vrata, ki so vodila na hodnik pa je lahko videla Edwarda in Olivio. Toliko stvari je želela reči, toliko vprašanj je imela, a lastno telo je ni več ubogalo, usta so vpila, kot bi jih upravljal nekdo drug. Tedaj je spoznala: njena duša je bila ujeta v telesu, povezava med njima pa je bila prekinjena. Njen um ni bil več tisti, ki je ukazoval telesu, tega je zdaj upravljal nek demon. Na vse pretege se je trudila, da bi se po njeni volji usta zaprla in nehala vpiti, a je niso ubogala. Demon je bil zdaj gospodar njenega telesa. Zdravniki in medicinske sestre so se zelo čudili, saj pomirjevala niso delovala – še vedno je vpila in mahala okoli sebe, kot bi bila znorela. A nato se je Annabelle v hipu umirila in nehala je vpiti in kriliti z rokami. Po licih so ji spolzele solze in nenadoma je začela hlipati. Tako se je nadaljevalo ves dan: Demon v Annabellinem telesu je le temu ukazoval naj se smeje in joče, jezi in miruje. Njena duša in misli pa so nemočne ostale ujete v svoji lastni »lupini«. Annabelle je bila samo nemočni opazovalec svojega lastnega življenja: skozi svoje lastne oči se ji je vrtel »film« in ni imela moči, da bi posegla v dogajanje. Čez dan ni smela sprejemati obiskov, a popoldne, ko je bila ura obiskov, so ji v sobo prinesli seznam ljudi, ki so jo čakali, da bi se odločila, koga bo sprejela na obisk. Na listu papirja je bilo napisanih več imen, kot jih je Annabelle pričakovala: Edward, Olivia, Alfred, Victoria, Valeria, Christian in celo Kayu. A čeprav je Annabelle hotela videti predvsem Christiana, je demon skozi njena usta spregovoril: »K meni spustite Edwarda, Olivio, Alfreda, Vicky, Val in Kayuja.« Ti so res prišli v sobo, Christian pa je moral ostati pred vrati. Annabelle si je silno želela, da bi vstopil, a demon, ki je še kar naprej nadzoroval vsak njen gib, mu je samo namenil jezen pogled. Annabelle si ni znala sama pomagati in lahko je samo nemočno opazovala in poslušala, kaj ji je Edward govoril, demon pa mu je odgovarjal: »Annabelle, zelo nam je žal: ko je letalo strmoglavilo, se je tvoje padalo pokvarilo in veter te je odnesel na drugi konec puščave. Iskali smo te, ampak te ni bilo nikjer. Christian je bil zelo zaskrbljen. Še zmeraj je jezen nase, ker misli, da je on kriv, ker ti je dal pokvarjeno padalo. Mi smo medtem uspeli poklicati pomoč, potem pa nas je našel tvoj prijatelj Kayu in nas odpeljal k tebi… Takoj ko boš dovolj zdrava, bomo odleteli v Peking na SSP.« Demon je molčal, čez nekaj trenutkov pa je Olivia dodala: »Poslušaj, Christian je na robu obupa, če ga nočeš videti, lahko nam poveš in mu bomo prenesli sporočilo.« Annabelle je poskušala obdržati zaprta usta, a zaman. Besede so bile izrečene v trenutku, jasne in odločne: »Nočem več biti z njim.«
______________________________________
Ojla, čeprav me čaka še gora šolskega dela, sem si z veseljem vzela čas in napisala nov del. Upam, da ste razumeli, kaj se je zgodilo (nek demon se je naselil v njenem telesu in zdaj je on upravljal z njim) in da vam je bila zgodba všeč.
Lp, Nena