Počutila se je, kot da njeno srce razpada na kose. Zdaj je imela novega fanta - Stefana. Saj je bil tudi on krasen fant, zelo prijazen in ljubezniv, ampak s Christianom je bilo vse drugače. A demon je ni izpustil iz svojih krempljev! Minil je ves teden in SSP se je že zaključil, a Xellerjevi so se odločili ostati še nekaj časa v Pekingu, ker so si hoteli ogledati mesto. Hodili so po mestu in si ogledovali razne muzeje in galerije ter hodili nakupovat v ogromna nakupovalna središča. A zanjo je bila vse skupaj nočna mora, ki se je vlekla že kar predolgo. Včasih je upala, da se bo zbudila in bo vsega konec, a nažalost ni bilo tako. Njena duša je bila nemirna, a nihče ji ni mogel pomagati, saj nihče sploh ni slutil, kaj se dogaja. Nekega večera so se pozno vrnili iz operne predstave, ki so jo šli poslušat. Annabelle se je utrujena ulegla na mehko hotelsko posteljo, takrat pa sta k njej stopili Vicky in Val. »Nekaj bi te radi vprašali…« je previdno začela Vicky. Annabelle se je usedla na rob postelje in prisluhnila. »Ne bodi jezna, ampak zadnje čase si malo čudna…« je nadaljevala Val, Vicky pa jo je dopolnila: »Najprej si kar naenkrat pustila Christiana, brez kakršnegakoli razloga, zdaj pa že imaš novega fanta…« »In sploh se ne obnašaš več kot stara Annabelle!« je še dodala Val, takoj za njo pa je Vicky rekla: »Torej, če ja karkoli narobe nama lahko poveš. Ne bova obsojali in ne bova jezni...« Obe sta jo zaskbljeno pogledali. Annabelle je v mislih kričala na pomoč, toliko stvari je šlo narobe! Hotela je prositi za pomoč, hotela si je olajšati dušo, ampak Demon se je ni usmilil, kajti v resnici so iz njenih ust nehote prišle besede: »V redu sem, hvala.« A takoj, ko je izrekla besede je v mislih začela kričati: »Nisem v redu! Nisem v redu! …« In takrat so se vsa njena žalost in jeza nabrale na kup, ni več zdržala. Hotela je spraviti vso to slabo voljo iz sebe, a ni mogla. Kar naenkrat pa so se ji iz oči vlile solze. Njena usta so še vedno ostala v nasmešku, kakor je ukazal Demon, zato sva Vicky in Val prestrašeno gledali kako po najbolj nasmejanem obrazu, kar jih je Annabelle znala narediti tečejo solze obupa. »Annabelle, si v redu?« A Annabelle se ni premaknila. Zdaj je bil nasmešek na njenem obrazu že srhljiv. Medtem pa so ji, brez da bi vmes enkrat samkrat pomežiknila, iz oči tekle solze. Val je stekla v sosednjo sobo k Edwardu in Olivii, ki sta nemudoma prišla in našla Annabelle z očmi, rdečimi od joka in nasmejanimi usti. Negibno, kot kip, je sedela na robu postelje, kajti Demon ji ni dovolil, da bi se premaknila. A misli so ji švigale s svetlobno hitrostjo. Kako je bilo mogoče, da je po svoji lastni volji jokala? Tedaj pa se je spomnila nečesa, kar ji je nekoč rekla prijateljica: »Annabelle, tvoje oči so tako nebeško modre! Oči so ogledalo duše in tvoje so tako čiste in jasne, kot je tvoja duša!« To je to! Si je mislila. Njeno dušo je razganjalo od žalosti, jeze, besa, nemoči in edini način, da je to spravila iz sebe je bilo skozi oči – ogledalo duše! Kajti iz oči se da razbrati, kaj se dogaja v duši! Oči nikoli ne lažejo! Ker Demon ni nadzoroval njene duše, torej ni mogel nadzorovati niti njenih oči! Medtem ko je to razmišljala pa so vsi okoli nje že skoraj panično vpili njeno ime, kajti izgledalo je, kot da je zmrznila, okamenela. Kar naenkrat pa se ji je vse stemnilo pred očmi in njene misli so ji razpršne skakale po glavi. Začutila je boleč udarec v glavo, nato pa – TEMA in TIŠINA.
___________________________________
Živijo! Ta del je bil morda malo bolj dolgočasen , ampak upam, da vam ga je uspelo prebrati do konca! Naslednji del bom napisala najkasneje do nedelje.
Lp, Nena