(ta del spet opisuje Annabelle!)
Zbudila se je. Počasi je odprla oči, ker je sama tako želela. Globoko je vdihnila skozi usta, ker je sama tako hotela. Demona ni bilo več. Prva stvar, ki jo je zagledala je bil Kayu. »Kaj pa ti tukaj?« se je začudila. »Dolga zgodba…« se je oglasil plavolas fant, ki je stal pri vratih. »Kdo si ti?« je prestrašeno vprašala. Fant jo je začudeno pogledal, nato pa rekel: »Umm, Christian…« Annabelle je bila zmedena. Vedela je, da se ga od nekje pozna, a nikakor se ni mogla spomniti, zakaj ji ime zveni znano. Takrat so v sobo prihiteli zdravniki in Annabelle se je nenadoma spominjala vsega: Demona, puščave, Xellerjevih… vsega, razen tistega fanta. Zdravniki so jo obkolili in čeprav jim je povedala, da se počuti dobro, je niso spustili domov, dokler ni opravila nešteto pregledov in testiranj. Naslednjega dne so jo končno spustili iz bolnice in odpravila se je nazaj proti hotelu. Tam pa jo je že čakal Stefan. V tistem trenutku se je hotela Annabelle ugrezniti v tle, kajti zaradi Demona je bila z njim, čeprav do njega ni čutila nič drugega, kot prijateljske naklonjenosti. Ni imela srca, da bi ga pustila, zato se je poskusila nasmehniti, ko jo je pričakal s šopkom rož. Obljubila mu je, da mu bo vsak dan pisala, kajti Stefan je živel v Sydneyu. Bil je čas, da se vrnejo domov, zato se je s Xellerjevimi še istega dne vkrcala na letalo in odleteli so. Na letalu se je pogovarjala z Vicky in Val, ki nista mogli verjeti, česa so bili zmožni Contejevi. Nato pa jo je presenetilo vprašanje s strani Christiana: »Kaj pa Stefan? Ga boš pustila, ker si bila z njim samo zaradi Demona?« Annabelle ni vedela, kaj naj reče, rdečica se ji je razlila po obrazu, zato mu je nekoliko nesramno zabrusila: »Kaj pa je tebi mar?! Seveda ga ne bom pustila! Z njim mi je čisto lepo! S kom drugim pa naj bi bila?!« Christian se je namrščil in se zatopil v telefon, Vicky in Val pa sta se začeli hihitati. »Kaj pa je smešno?« se je začudila Annabelle. Val ji je z vmesnim hihitanjem pojasnila: »Hecno je, da se ne spomniš ničesar o Christianu, ker vidva sta bila prej skupaj!« Annabelle se je nenadoma počutila strašansko neprijetno. Zares se ni spomnila ničer o tem. Nato pa se je Vicky sklonila k njej in ji zašepetala: »Ko si ga pustila je bil popolnoma sesut. Zdaj je s Suan, ampak najbrž te še ni prebolel.« »Povejta mi vse o njem!« je nazadnje hotela Annabelle in preostanek poleta sta ji Vicky in Val hihitaje razlagali.
Zjutraj so končno prispeli domov in Annabelle je takoj napisala sporočilo Stefanu, mimogrede pa je opazila, da Christian ni poklical Suan. Vseeno se kljub utrujenosti niso odpravili spat, kajti vsi so se želeli maščevati Contejevim. Dolgo časa niso vedeli, kako bi se jim lahko maščevali, nato pa je Alfred dobil briljantno zamisel. Poklicali so Kayuja in on je bil takoj za to. Že takoj naslednjega dne se je Kayu z letalom pripeljal v Sivje. Contejevi sicer niso več živeli v Sivju, ampak so se preselili nazaj v Firence, a to ni bila težava. Annabelle je imela na telefonu še zmeraj sliko od Marca in njegovega očeta in pokazala jo je Kayuju. Ta je nekaj časa samo tiho razmišljal, nato pa je zaprl oči, eno dlan je položil na ekrat, kjer je bila slika, drugo pa je dvignil v zrak. Kar naenkrat je začel mrmrati čudne besede, ki jih prav nihče ni razumel. Nekaj minut so vsi napeto čakali, kaj se bo zgodilo, končno pa je Kayu odnehal in z nasmehom na obrazu rekel: »Preklel sem ju! Demona sem spravil vanju in ne bosta se ga zlepa rešila!« Annabelle je bila zelo zadovoljna, končno se ji ni bilo več treba bati, da bo Marco prišel nazaj in ji spet povzročal nevšečnosti. Obenem pa je bila zelo srečna, ker je Kayu prišel na obisk, imela je občutek, da ga je celo malo preveč vesela…
____________________________________
Ojla!
Vesela bom vsakega komentarja, tako kritike kot pohvale. Še enkrat hvala vsem, ki ste si vzeli čas in prebrali zgodbo, jaz pa bom poskušala čimprej napisati nov del!
Lp,
vaša Nena