"Dragi/e balci/ke,
njprej prilagam povezave do vseh prejšnji delov, če si hočete osvežiti spomin. Nato pa je tu še nov del zgodbe. Naslednji (8.) del lahko pričakujete že jutri, mogoče celo danes popoldne.
Lep pozdrav,
vaša Nena
1. DEL: https://www.pil.si/pisalnica/objava/polclovek-1-del
2. DEL: https://www.pil.si/pisalnica/objava/polclovek-1-del/2
3. DEL: https://www.pil.si/pisalnica/objava/polclovek-3-del
4. DEL: https://www.pil.si/pisalnica/objava/polclovek-4-del
5. DEL: https://www.pil.si/pisalnica/objava/polclovek-5-del
6. DEL: https://www.pil.si/pisalnica/objava/polclovek-6-del
______________________________________________

"Moje življenje je iz dneva v dan bolj Čudno" si je sama pri sebi rekla Annabelle. Čeprav je zdaj vedela, da je bila številka na tistem listu, ki ga je nesla Xellerjevim cena gozda, za katero so pogajali s teto Belle (kot ji je rekla Josette, se niso zmenili), ji je ostalo še toliko nerazrešenih vprašanj.
Christian je bil že v klopi, ko je prišla v razred, a namesto, da bi sedla v klop, je učiteljico prosila, ali jo lahko presede. "Glej, Annabelle, z veseljem bi te presedla, a klopi je samo osem in ne verjamem, da bo kdo hotel zamenjati sedež s tabo." je rekla učiteljica. Ravno takrat pa je v razred prišel Marco in Annabelle mu je bila neznansko hvaležna, ko je rekel: "Bom jaz sedel zraven Christiana, Annabelle, ti greš lahko na moj sedež." Annabelle se mu ni in ni mogla nehati zahvaljevati: "Ne vem, če se ti bom sploh lahko kako oddolžila, že drugič si mi pomagal." "En način pa je, da se mi oddolžiš" je rekel Marco, "pridi danes k nam domov. Moja sestrica Lucia praznuje rojstni dan in ne bi rad bil sam v družbi 7-letnih punčk." "Seveda, to je najmanj, kar lahko naredim" je rekla.
In res jo je, točno ob ther, pred vrati njene hiše čakal Marco na motorju, točno tako, kot sta se dogovorila. "Pridi gor in močne se drži" ji je ukazal.. V nekaj minutah sta bila pri Contejevi hiši, ali bolje rečeno vili.
Annabelle je najprej voščila Lucii, nato pa jo je Marco peljal v svojo sobo. Vse stene v njegovi sobi so bile polepljene s slikami in fotografijami in Annabelle je prepoznala nekatere kraje, kot so New York, London, Paris, Tokio, Sydney... "Vse te kraje si že obiskal?" ga je vprašala. "Ja, veliko potujemo, drugače pa sem iz Firenc, to že veš" je odvrnil Marco. "Kul, še nikoli nisem bila v nobenem od teh krajev" je rekla. "Annabelle, nekaj bi te rad vprašal: kaj si misliš o Christianu?" Annabelle je vprašanje presenetilo: "Uf, ne vem, kaj naj si mislim. Še posebej ne po tistem z Josette" mu je priznala, a ni si mu upala povedati za tisto z volkom. "Ti jaz povem, kdo je Christian v resnici" je resno rekel Marco, "morilec, blaznež in norec je, točno tako kot vsa njegova družina. Annabelle, to ti govorim, ker nočem, da ti kaj naredi, ne približuj se mu, prosim te. Ne poznava se ravno dolgo, a dovolj, da si mi prirasla k srcu". In takrat je Marco nežno pritisnil svoje ustnice ob njene v dolg in sladek poljub.
__________________________________________

P.S. Ker so imena tuja, ne vem, če jih znate pravilno prebrati, sicer to ni tako pomembno, a prebrala naj bi se: Annabelle-Anabel, Marco-Marko, Christian-Kristian...