>>Morda je to martinov dedek<< rečem.
Nato gospod franc iz žepa povleče star mobilnik in reče>>Poklical bom vašega vodjo tabora, mogoče bo on znal pomagati.<<
Iz drugega žepa še povleče listek na katerem je njegova telefonska številka. Nato odčitava in piše številke v telefon. Ko se je vodja tabora javil na telefon je gospod Franc kar začel govoriti>> Našli smo neko črno jopico z kapuco, v žepu pa je slika starejšega moškega<<
>>takoj pridem<< samo to sem slišala in že je odložil telefon.
Nekaj časa smo samo tam stali in se drug drugega gledali, niti pogovarjali se ni smo. Nato pa je prišel vodja tabora, bil je zadihan od hoje in zelo zaskrbljen. Nato pa začel pogovor>>A mi lahko daš to jopico<<
Vodič si je jopico podrobno pogledal. Ni se spomnil če bi martin imel kdaj to jopico oblečeno, ko pa se jaz spomnim da jo je imel včeraj martin oblečeno, saj se spomnim da si je kapuco snel preden me je poljubil. Nič ni sem hotela reči. Nato je se je na obrazu vodje tabora prikazal pogled, čuden pogled. Kot da bi se nekaj spomnil, a gledal je v tla. Nato pa je rekel, da lahko gremo nazaj na posest in da bo ga on probal najti. Obrnili smo se in šli proti posesti.
Ko smo prišli na posest nas je čakal zajtrk. Jaz ni sem imela apetita in zato nisem nič jedla. Nato pa se je vrnil vodja tabora. Bil je izmučen, zaskrbljen, prepoten in še dihal je kot da bi pretekel cel maraton, a ni pritekel iz gozda. Najprej se je usedel si obrisal prepoteno čelo in
začel je govoriti>>Ni sem ga našel, moral bom poklicati policijo.<<
Začel se je pogovarjati po telefonu>>Dober dan, na poletnem taboru je izginil petnajst letnik<<
po telefonu sem od daleč slišala policijo ki ga je vprašala>>Pred koliko časa je izginil<<
>>Danes zjutraj smo videli, da ga ni<Nato še se je nekaj časa pogovarjal po telefonu, nato pa se poslovil in že nekoga drugega kliče.
>>Dober dan, gospod in gospa Williams<< Pozdravi nekoliko v zadregi.
>>Dober dan<>>Vaš sin je na taboru nekam izginil in ga ne najdemo<<
>>Kako to mislite da ne veste kje je<>>Danes zjutraj smo ugotovili da ga ni, in smo že poklicali policijo<<
Martinova mama in oče prekineta klic.Vodja tabora nam še pove, da bo neka druga njegova pomočnica Maja pri šla po nas in z nami šla nazaj do tabora. Rekel nam je tudi naj si v nahrbtnike vzamemo vse kar potrebujemo in da naj ničesar ne pozabimo tukaj. Vstanemo se in si začnemo stvari zlagat v nahrbtnike. Ko se pripravimo za odhod še samo čakamo, da Maja pride po nas.