Spet smo se posedli isto kot prej. Na mizi smo imeli UNO karte, tri različne sestavljanke, človek ne jezi se in črnega petra. Ana je predlagala da bi se za začetek igrali člo vek ne jezi se. Pri tej igri na žalost ni sem zmagala, sem pa zmagala kasneje, ko smo se igrali UNO. To je namreč moja najljubša nami zna igra.

Po eni uri igranja namiznih iger nas je vodič tabora zmo til prosil za malo tišine. Povedal nam je da imamo eno uro prostega časa, da lahko počnemo karkoli želimo samo v okolici našega prenočišča. Tako sem se vstala, želela sem da jaz, Ana in nina nekaj počnemo a sem jih izgubila. Sem pa videla Martina in ga vprašala če bi kaj skupaj počela. Vsi so oddirjali ven tako da ga nisem sli šala kaj je rekel. Se je pa vstal in se začel pogovarjat z mano. Zunaj sva malo hodila ob robu gozda,saj imajo tam velik lep gozd. Vodič nam je tudi obljubil da bomo si ekrat šli pogledat ta gozd in da lahko nabiramo gobe. Martina sem vprašala kaj je narobe, povedal mi je zelo žalostno zgodbo. Povedal mi je da ima njegov oče raka in da je zelo resno. Ko sem to slišala sem samo reka žal mi je, on pa je menjal temo. Spet sva se pogovarjala o srednji. Ne vem za kaj se on tako rad pogovarja o tem, mogoče da bi se mel kaj pogovarjati pa se nima več kaj.

Potem pa sem zaslišala zvok Ane in Tine, ki sta me klicale k sebi, malo mi je bilo žal, da Martina puščam samega a sem vseeno šla k Ani in Nini. Takrat paj e začela Nina pogovor. Kaj se plete z vam a z martinom me je vprašala. Ana p je nadaljevala, ne govori nam da nič ni nekaj se dogaja. Čudno sem ju dve pogledala nato sem še pogledala Martina tam v kotu, ki s em i je sicer zasmilil. Rekla sem da ni nič sam osošolca sva včasih bila. Namreč Ana in Nina nista mo ji sošolki lani sem ju dve spoznala na taboru. Martina pa sploh nisem pričako vala na taboru. Nato pa me je Ana vprašala kaj je narobe z martinom, nisem ji hotela povedati ker nisem hotela okrok širit govoric. In sem ji odgovorila da ne vem.
Natoo pa nam je vodič predlagal da se gremo neko igro in sicer da imamo volno prvi ki dibi volni pove svije ime in priimek, naslednji pove ime i npriimek prejšnjega otroka in še svoje ime. Tako si mora zadnji zapomnit največ imen. Jaz na srečo ni sem bila zadnja sem pa si morala zapomnit kar nekaj imen. Zadnji je bil fant po imenu Matej, ne spomnim se njegovega priimka.

Ko smo končali z to igro je vodič prosil Martina, da volno spet naplete tak okot je bila prej, nato se mu je nasmehnil in mu pomežiknil . Videla sem da to Martinu ne gre zato sem mu pomagala.