Raje bi bil kjer koli drugje, če bi to pomenilo da nisem na ladji. Skoraj več nisem mogel premikati telesa, le takrat sem se premaknil, ko sem se sklonil preko krova. Super, kakooo uporabno. Česar nisem vedel je, da je to šele začetek mojega trpljenja. Amari je sklicala sestanek in komaj sem se zvlekel da škatel, ki smo jih postavili kot mizo in stole. Komaj sem živel, komaj sem poslušal in komaj sem držal oči odprte. “Kot verjetno veste, plujemo že skoraj en dan.” Amari se obrne proti meni, da bi mi razložila koliko časa je en dan, toda jo moj bolan videz očitno zmoti. “Kai, je s tabo vse vredu?” Zaskrbljeno pogleda, jaz ji pa le pokimam in se poskušam nasmehniti. Slaba ideja.Na pol skočim, na pol splezam do ograje na ladji in se sklonim nad morje. Ne morem verjeti, da me takega vidijo. “Kai…” Amari mi poskša položiti roko na ramo, toda se ji izmaknem. “Zmenite se brez mene.” Rečem in odšepam do svoje spalne vreče. Poskušam zaspati, toda me slabost drži pokonci. Tudi oblike ne morem spremeniti ker nimam moči za to. Naslonim se na jambor in se vsedem, še vedno naslonjen nanj, v bližini roba za vsak slučaj. Sovražim slučaje. Zaprem oči in se poskušam umiriti.
“Hej… Kai?” Ne ljubi se mi odpreti oči toda po glasu prepoznam Camiloja. “Ja ?!” Revsken, ker se mi tudi prijazen ne ljubi biti. “Lahko ti pomagam pri tvoji težavi.” Slišim ga kako sede poleg mene in odprem oči. V roki drži tisti Kylanov polkrog. “Ja? Kaj je to?” “To so slušalke. Pomagajo mi, ko mi je slabo v avtih.” Vprašal bi ga kaj so avti, toda nimam energije. “In kaj nej bi delal s tem? Pojedel?” Na moje presenčenje se le nasmehne. “Haha, ne. Ti pokažem.” Skloni se naprej, da bi mi jih nataknil na glavo. Zardim, ter se hitro obrnem stran. Tega ne morem najbolje prikriti, ker mi pordijo še lasje.
Ah, minusi spremenjevalcev oblike. Dva kroga na koncih the slušalk mi pokrivata obe ušesi. Iz krogov se zasliši glasba. “Agh, kakšna magija je to!?” Vzklinem, presenečen. Ko mi Camilo začne razlagati opazim, da je njegov gles zadušen. Super, že spet bom omedlel. Ju-hu. Toda, čakam in čakam, pa se nič ne zgodi. Očitno Camilo to opazi, saj sem samo prazno strmel vanj. Že spet zardim.
Iz glave mi potegne slušalke in odpre usta, da bi nekaj rekel, ko se od zadaj zasliši Kylanov krik. “Pod napadom smo! Amari, ti…” Poslušal bi ga čeprav vem da pomagati ne bi mogel. To Camilo le še potrdi ko mi ukaže naj ustanem kjer sem.
Najine oči se za trenutek srečajo, potem pa steče v boj. V morju vidim pošat, ki nas napada. Izgleda kot kača, z rogovi, ampak me zmoti občaso bruhanje preko krova.