To noč sem res težko zaspal. Zaradi “posebne naloge” sem se premetaval po postelji. Res je, da sva z Amari med boljšimi vajenci v nebesih. Njene izkušnje z vodno magijo so se od lani resno izboljšale. Tudi jaz sem se izboljšal v mečevanju. Toda nekaj je manjkalo, neuspeh je bil očiten, kot da nekaj manjka ter se naju starešila le želi znebiti. Trdno sem zatisnil oči. “Takih misli si ne smem dovoliti” si šepnem. Trenutek kasneje se svet okoli mene začne vrteti moja soba pa se spremeni v jamo katere stene so videte kot da potekajo v neskončnost. V daljavi je slišati krike izgubljenih duš.Zmrazi me, vendar kar slišim za seboj je huje. Hropeč glas in majhen oddaljen šepet. Očitno sta sredi pogovora. Preden ujamem kako besedo iz pogovora me povleče v vrtinec in pristanem v –“N-n-ne- ne ne! Ne morem biti tukaj!” Moj star dom. Spomini me preplavijo in sesujem se pod lastno težo. Obrazi so bili megleni, kot spomini na staro življenje, prejšnje življenje. Mamini črni lasje so boleče znani, očetov glas pa gladek in pomirjujoč. Nato se pojavijo tisi grozni bojevniki. Tisti ki so mi vzeli vse. Okoli njih so plapolali plameni črni kot noč. Pogoltnejo hiše, ljudi, VSE. Mama me kliče iz črnega ognja in ravno ko sežem proti njej- zadihan ze zbudim,moj obraz je moker od solz. Za nekaj trenutkov sem bil sam v temi, tisti grob glas pa mi je šepetal v uho “Predaj se, preden je prepozno. Vedno boš bežal pred preteklostjo. Skrivaj se dokler se lahko.V tej igri si manj od kmeta.” Stisnem se, stran od groze sveta. Opazim da se tresem, moje grlo pa je suho od joka. Obrišem si obraz ter se odpravim v kuhinjo. Odprem omaro, ter si vzamem kozarec še vedno pretresen. Za mano se nekaj oglasi in- kozarec pristane na tleh in se razbije. Zdrznem se, nato pa spodrsnem. V stiski si začnem brisat oči, moje dihanje pa se pospešuje. Nisem želel, da me Amari vidi tako. Za seboj zaslišim korake. Poskušam se umiriti vendar me Amari prehiti. “Hej Kai, vse-“ Sredi stavka se ustavi ko me zagleda. Poskusim za nasmeh. Tudi glas me izda. Opazi zlomljen kozarec na tleh ter vzame novega in ga napolni z vodo.. Vsa čustva se izlijejo in ihteč se sesedem ob omaro. “O-op oprosti.” “ Shhh.Ne opravičuj se.”Njen glas je prijeten in miren. Vidno je presenečena, a me objame. Ni mi bilo všeč da me tako vidi. Sram me je bilo. Ampak nisem si mogel pomagati. Preteklost, naloga, ves stres. Bilo je preveč. Nekaj časa sva samo sedela v tišini, objeta. Moje dihanje se je umirilo. Še vedno sem se tresel in moje noge so ostale nestabilne. Toda v meni se je prebudil topel občutek upa. Imela sem izjemno prijateljico in skupaj bova zmogla. Imel sem pa tudi asa v rokavu, staro prijateljico, ki bi lahko bila v pomoč.