Hej, zanima me vaše mnenje o tej zgodbi. Zelo bom bila vesela, če boste komentirali.


POSLIKAVA CERKVE
To je bil najslabši dan mojega življenja. Stal sem sredi ruševin in se spraševal zakaj sem zapravil tistih 20 ogrskih dinarjev. In takrat sem se zavedal, da sem storil veliko napako.
Sem Miha, oče Primoža Trubarja, in sem cerkveni ključar v cerkvi v Rašici.
Bila je nedelja, kot vsakič sem po maši zaklenil cerkev in odšel domov na kosilo. Po kosilu sem legel na kavč in razmišljal. Danes pri maši ni bilo veliko ljudi in vsako nedeljo jih je manj. Raje so hodili k maši v mesto, ker je tam cerkev lepo poslikana in je tudi vzdušje drugačno. Še tisti dan sem odšel v mesto, da bi našel primernega slikarja. Našel sem kar nekaj slikarjev, vendar se mi noben ni zdel primeren. Domov sem odšel razočaran in potrt. Tri dni pozneje sem se zopet odločil oditi v mesto in imel sem veliko srečo. Ko sem prišel, sem videl slikarja, ki je iskal prenočišče. Takoj sem stekel k njemu in ga povabil v svoj dom. Na poti do hiše sva se veliko pogovarjala in ugotovil sem, da je prišel na obisk k svoji teti. Doma sem mu postregel s hrano in mu pokazal kje bo prenočil. Naslednjega dne, ko sem ga peljal do njegove tete Maje, sva srečala Majino sosedo, ki nama je povedala, da se Maja vrne šele v nedeljo. Takrat sem se odločil, da ga vprašam, ali bi za 20 ogrskih dinarjev poslikal našo cerkev. Ponudbo je sprejel in takoj začel z delom. Vsak dan sem mu nosil hrane in pijače, ter mu pomagal s čiščenjem njegovih slikarskih pripomočkov. Po šestih dneh dela, je bila cerkev končno končana. Bil sem zelo vesel, saj sem vedel, da bodo tudi drugim poslikave zelo všeč. V nedeljo sem zjutraj z nasmehom na obrazu odšel k maši. Ko sem videl ljudi kako se zgražajo nad poslikavami, sem si zaželel, da bi nekdo uničil cerkev in vse skupaj zažgal.
Mesec po tem so na naše ozemlje prišli turki in požgali vse. Vse je bilo uničeno, tudi cerkev in poslikave v njej. Takrat sem bil zelo razočaran in sem želel, da bi bile vse to samo sanje. Zelo mi je bilo žal tudi, ker sem zapravil 20 ogrskih dinarjev za nič, vse je bilo uničeno, ljudem pa poslikave sploh niso bile všeč…Takrat sem se odločil, da bom naslednjič slikarja preveril in se o njem malo pozanimal.
Moje največje spoznanje pa je bilo to, da bi bilo bolje porabiti teh 20 ogrskih dinarjev za štiri vole, kot pa za poslikavo cerkve. Saj bi vole razdelil med revne in tako, bi oni lahko preživeli svojo družino.
Ko sem tako stal med ruševinami sem opazil objokane obraze otrok iz revnih družin. Takrat sem se odločil, da nikoli ne bom ponovil te napake.