Po večurnem iskanju, sem našla svoj nov začasni dom. Jamo. Včasih je tu prebival medved. Dolgo tega. Njegova napol razpadla stelja je dokaz. Če ne štejemo da je zunaj, je ta dom popoln. Kot že 5. dan po vrsti sem zaključila s svojo večerjo. Deževniki. Tudi če se slišijo še tako ogabno, niso slabi. Samo malo sluzasti. A vsaj potešijo lakoto. Vsaka nova izkušnja nekaj doprinese.

*DVA TEDNA KASNEJE*
Naučila sem se kako preživeti. Kako se ne pustiti divjini, da te pokonča. Zraven pa sem še izumila novo jed- Pečeni deževniki z omakico iz polžje sline. Vem, fuj, ampak če hočem zares preživeti se bo pač treba znajti.

Srečanja z divjo živaljo do tedaj še nisem imela in tudi upam da ga ne bom. Edino kar se mi še manjka je razjarjena divjad. Čeprav, po hrano bo treba, deževnikov ne prenašam več.

Na starše sem skoraj pozabila. Na trenutke se še vedno tresem od tistega kar se je zgodilo, a to štejem kot pozabo. Vsakič ko se mi to zgodi pomislim, da nisem edini otrok, ki je izgubil starše. Veliko jih tako trpi.


Moje raztrgane superge, plava umazana majica in črne pajkice, v katere bi se lahko kmalu naselili ščurki. Postala sem kot pravi jamski človek, le iz 21. stoletja. Ter tudi moje lovske sposobnosti niso ravno jamske. Z deževniki in polži se ne bom mogla več preživljati, ker prihaja suša. Zdaj je skrajni čas da jih izpilim.

V roko, ki vode ni občutila več dni vzamem vejo. Na obeh straneh ploščato. Kot sem to delala že … Nikoli … Dam vejo v usta in jo divje začnem gristi na enem koncu. Če bi bil kdo tukaj, bi mislil da sem ušla iz norišnice. Ampak noža nimam, drugega ostrega pa tudi ne. Torej zobje. Ob grizenju se mi polomi nenormalno dolg podočnik. Že od rojstva ga imam takega, tako kot do sedaj vse ženske v moji družini. Nima se smisla obremenjevati s tem.

Vejo ošilim kakor se da in zdi se mi kar spodobno. Zdaj ko imam puščico, rabim le še divjad. Najprej pomislim na srne, ampak bi jih bilo v tem gorovju težko najti. Mogoče divji prašič …

Stojim pred jamo ko naenkrat zaslišim šumenje drevesa. Šumenje, ki nekaj listov vrže na tla. Lahko bi bila ptica, a to mi ne koristi. V želodcu me premetava, da me že boli. Potrebujem nekaj hrane. Nujno! Ko dobro premislim, nočem še umreti. Ne, staršem se bom pridružila kasneje. Brez kakršnihkoli možnosti, vržem palico v listje. Medtem ko leti, se mi zdi, da mi bo razneslo želodec. Palica leti, leti, leti …

*ENO URO KASNEJE*
Veverica je bila kar okusna. Kdo bi rekel da ima takšen okus. Starši so zdaj gotovo ponosni, pojedla sem veverico, sarkastično pripomnim v mislih. Prepričana sem da me gledajo. Da vidijo vsak moj korak. In so ponosni name. Na svojo eno in edino hčer. S to mislijo se zleknem na zemljena tla, prekrita z listjem. Obrnem se na bok in pogled uperim naravnost. Z nasmeškom na obrazu zaspim.

*POL URE KASNEJE*
»Aaaaaa!« zakričim ko vidim pojav. Oranžno-rdeči plameni so jamo vzeli v svoj objem. Nočejo je izpustiti ali mene pustiti ven. S svojimi žarki svetlobe se zlobno smehljajo. Čutijo moj strah, zato še bolj pospešijo ritem svojega svetlega plesa. Plesa, ki v smrt potegne vsako živo dušo. Plamen mi oplazi nogo, še enkrat zakričim. Tokrat močneje. Ogenj pojenja. Kot da bi uslišal moj klic na pomoč, je nehal goreti. Kot da bi se me ustrašil in se skril v svojo luknjico. Primem se za nogo, ki še vedno peče. Stisnem zobe in stopim do žerjavice. Vsa nemočna, dokler ne pride iskra. Iskra, ki lahko zaneti še vsak tako nedolžen požar. Umaknem žerjavico iz mojega prenočišča. Kar vidim je več kot le nenavadno. Bel list papirja obrobljen z zlato barvo. Z najlepšim črkami napisano besedilo. Ampak list tako zažgan, da je težko berljivo. Vseeno poskusim iz radovednosti. Po tiho preberem besedilo, na kar se spotaknem. Z izbuljenimi očmi zrem v list papirja. Naenkrat vzplamti iskrica na papirju. Vržem ga na tla in stečem daleč stran. Kamorkoli, samo stran. Še vedno tečem, zgrožena od videnega prizora in teksta na pismu. Pisalo je … Kar naenkrat ne čutim več tal pod nogami. Začnem padati.

UPAM, DA VAM JE BIL TA DEL VŠEČ! Neskončno bom vesela komentarjev, ki me ženejo dalje. HVALA VSEM MOJIM BRALCEM! Kmalu se bom potrudila napisati nov del
Vaša dg