Prestrašeno se ozrem k mrtvima truploma sredi dnevne sobe. Nič krvi, le majhna praska sredi čela. Vrata monotono loputajo. Čeprav ni vetra. Tema je prekrila okolico. Lesena tla škripajo ob vsakem mojem premiku. Zavese raztrgane kot da se je nekdo reševal in jih trgal za preživetje. In trupla. Mrtva trupla mojih staršev.

Zdaj se le zavem kaj se je zares zgodilo. Kot da ne bi mogla upravljati svojega telesa, se poženem skozi vrata sobe. In skozi druga vrata. Ter še ena. Zunaj sem. Pred pragom hiše. Vreme se je zelo stemnilo, kot da bi žalovalo za mojo družino. Ampak ni. Slišim smeh teme, pa čeprav neslišen. Vidim razprostrte ustnice oblakov, pa čeprav nevidne. Čutim zarez v moje srce, pa čeprav neresničen. Kot bi mi nekdo ukazal se poženem stran. V gore.

Morala bi poiskati pomoč. Ne bi smela kar tako zapustiti mesta. Ampak karkoli bi naredila, ne bi vrnilo tistega kar je bilo izgubljeno. Mojih staršev. Alice in Johna Blooda.

Kot njuna hčer sem jima bila največje bogastvo. Bogastvo, ki ni precenljivo. In zdaj ko ju ni več bo moja neprecenljivost zbledela. Za nikogar drugega nisem to kar sem bila zanju. Zdaj sem le še senca. Senca, ki se ji vsi lažejo da jo imajo radi, a pravo ljubezen sta mi izkazovala le starša. V dobrem in slabem.

Vem, da je izgubo treba sprejeti, a te ne morem. Čeprav bi raje videla da bi bilo vse normalno, ni. In tudi nikoli ne bo. Močna sem, sem si ponavljala v glavi. Kot odmev je tudi ta stavek počasi zbledel. Ne moram si delati otvar. Sama dobro vem, da me je to strlo.


Saj niti ne vem kdo jima je to storil in zakaj. To me živcira. Najraje bi videla storilca in ga sama zabodla, preden bi bilo prepozno. Ampak zdaj je že prepozno.

Čeprav bi lahko bolj resno razmišljala, na primer kdo jima je to storil ali, kam hodim, nisem. Nisem morala, ker mi je čustva prepojila jeza. Ne žalost, ampak jeza.

Po karakterju sem od nekdaj močna, to imamo v družini. Ko si v boju, ne smeš pustiti da te kaj takega potre. Nikoli. Drugače ima sovražnik prednost. In v tem boju je sovražnik On. On katerega ime ni znano. On, ki je ubil moja starša in mi zavedno pustil rano na srcu. On, ki ga bom našla. On, ki se ne bo izmazal. On, ki ga čaka konec.

Trezno razmišljanje zdaj ni bilo mogoče. Zdaj je bil mogoč le napad nazaj. Dokazov, ki bi kazali na osumljenca nimam. Sledi vloma nisem videla, ker sem prehitro zapustila hišo. Sledi krutega umora ni bilo, le praska na čelu. Kaj bi to pomenilo?

Ko se čisto zatopiš v razmišljanje, pozabiš, da hodiš nekam kamor še v spanju ne bi smel. Na goro Kolleey. Jaz, jaz hodim na goro Kolleey, čisto nevedno. Na goro, kamor si nihče do tedaj ni upal, tisti ki je šel, pa ni prišel nazaj. Ampak to mi zdaj ni pomembno. Če umrem, mi ni pomembno. Vsaj šla bom na kraj, kjer so zdaj moji starši.

Biti ali ne biti? Zdaj starši tukaj ne biti. Tako bi rekli majhni otroci. A jaz nisem majhen otrok. Oni samo mislijo, da so starši nekam šli in se bodo vrnili. Ampak se ne. Nikoli se ne vrnejo nazaj. Tako se moji starši nikoli ne bodo vrnili nazaj. Zdaj sem odvisna sama od sebe. Od tega trenutka dalje.

Hello! Pa sem hitro objavila nov del. Ko sem videla vse lepe komentarje na prejšnjem delu, sem se skoraj stopila. Neskončno hvala vsem mojim novim bralcem Upam tudi da vam je bil ta del všeč. Kakšnega lajka ali komentarja se ne bi branila
P.s. Vem da v tem delu skoraj nič ne opisujem okolice, ampak samo njeno razmišljanje... Ne vem zakaj, raje sem se odločila tako. Če vam je bilo kar nekaj, ne še prehitro obupati nad zgodbo, se lahko še marsikaj zgodi
Vaša dg