Vsak naslednji korak, bi bil lahko odločilen. Vsaka moja naslednja poteza, bi mi lahko prinesla smrt ali življenje. Vsaka beseda, ki bi jo izustila, bi bila lahko usodna. Čisto vse v kar sem bila kadarkoli prepričana je izumrlo. Kaj je sploh še resnica? Je to le laž? Je celo življenje laž? Je laž, da sem še živa? Je laž, da obstajam, ali sem kadarkoli obstajala? Sem jaz laž?

Z napol odprtimi usti strmim v Jena, če mu je sploh tako ime. Če je on sploh tu, če sem jaz sploh tu. Nenadoma začnem dvomiti o vsem. Dvomim ali sta starša res nenadno umrla, ali je bilo kaj več za tem. Ali sta sploh kdaj umrla? Sta se kdaj rodila? Sem se jaz rodila? Ali sploh kaj obstaja? Kaj če je celo življenje iluzija, v kateri smo mi le figure in vsak naš korak in čustvo nadzirajo Višje Sile?

Z eno besedo: Pretiravanje. To kar je rekel Jenner me je tako šokiralo, da sem začela dvomiti. Jaz nikoli ne dvomim. V vse sem stoprocentno prepričana, če imam le dovolj dokazov, da je res. Ne bom dvomila, da sta mi umrla starša, ker imam dokaze, da sta. Ne bom dvomila, da sem živa, ker sem. Vidim, vonjam, okušam, poslušam in čutim. Ne bom dvomila v vse, le zaradi nekoga, ki me hoče najbrž le znervirati. Ne! Nikoli in nikdar.

V glavi si ponavljam te besede, medtem ko mi Jenner nekaj govori. Prisluhnem, kaj mi ima za povedati. »Hej! A si ti okej!? Zakaj te je to tako šokiralo, saj si tudi ti vampirka, a ne?« Spet mi prekipi in tudi štetje do deset ne bo pomagalo. »A da sem vampirka?! Ne, jaz sem vila, ki jaha magičnega samoroga na oblakih!« »Neumnost! Vsi vedo, da so vile in samorogi izumrli že pred stoletji. Pah …«

Samo gledam ga. Nepremično, še pomežiknem ne. A se mu je zmešalo?! Kaj pa misli, da govori?! Že naslednji trenutek me ogovori. »Peljal te bom k Harminu. On bo vedel čigava si.« To reče brez posebnega tona glasu. Kot robot, ki je bil ustvarjen, da govori le ta stavek.

Prime me za roko in povleče nazaj v jamo. Drži me tako močno, kot da bi pazil, da ne pobegnem. In iskreno, sem tudi jaz pomislila na to, da bi se rešila tega psihopata. Jama drugič ni bila nič manj strašljiva kot prvič. Še vedno je imela vonj po zatohlem in vlažnem. Nekaj pajčevin je seveda tudi imela. Malo me spominja na našo učilnico.

Njegov prijem ni popustil, niti takrat, ko sva bila tako globoko v jami, da ne bi nikakor mogla pobegniti. »Me lahko spustiš? Roka mi bo otekla.« Ni se zmenil za mojo pripombo. Če ne drugega, me je še trdneje prijel. Kaj se je zgodilo z Jennerjem, ki se je cel čas smejal? Verjetno mi je zameril, da mu nisem verjela tisto o vampirjih. Saj, kdo bi pa verjel čudnemu fantu sredi najsmrtonosnejše gore, da je vampir? Edino kar me bega je, kako se ni scvrl ko sva stopila iz jame.

»Kmalu bova tu.« so bile končno njegove prve besede po dolgem času. Raje sem bila tiho, da ne bi zinila česa, kar bi kasneje obžalovala. »Te je kaj strah?« se namuzne. Prav rad bi užival v mojem strahu. Kot majhen otrok mu pokažem jezik, kar ga le nasmeji in malo kasneje utiša.

Približno minuto kasneje, se ustavi. »Tukaj sva!« zakliče, kot, da bi bila par metrov stran od njega. Obrnem se in ga pogledam. »Kje tukaj?« Nisem prepričana, če sem govorila vanj, ker je bilo tako temno, da še slona ne bi opazil. Nenadoma Jen zažvižga in pred nama se pojavi svetloba. Pravzaprav bakle, ki osvetljujejo predor, malo pred nama.

»Greš?« vpraša. »Kot, da imam drugo izbiro.« odgovorim in stopim korak naprej. »Nimaš je.« Odideva po na videz neskončnem predoru, v le Jenu znan kraj, ki najbrž sploh ne obstaja in si ta, le nekaj izmišljuje.

:point_right:Tako, pa ste prišli do konca! Upam, da vam je bil ta del všeč in boste po možnosti lajkali in komentirali :) Hvala vsem mojim bralcem!:point_left:

Dg:two_hearts: