Ob 3:17 zjutraj je Marko zaslišal trkanje na okno v petem nadstropju.

Ni bilo vetra.

Ni bilo dreves.

Ni bilo balkona.

Trk.

Trk.

Trk.

Pogledal je skozi okno. Nič.

Ko se je obrnil nazaj proti sobi, je na monitorju pisalo:

"Ne glej ven."

Srce mu je zastalo.

Računalnik je bil ugasnjen.

Počasi je stopil do njega. Zaslon je bil črn. Sporočila ni bilo več.

Potem je zaslišal nov zvok.

Tokrat iz omare.

Nekdo je od znotraj počasi praskal po vratih.

Marko je segel po telefonu, da bi poklical policijo.

Telefon je zazvonil sam.

Neznana številka.

Odgovoril je.

Na drugi strani je bil njegov glas.

Popolnoma enak.

"Ne odpiraj omare."

Povezava se je prekinila.

Praskanje je postajalo glasnejše.

Potem je nekdo v omari začel jokati.

Spet njegov glas.

"Prosim, ne odpiraj. Jaz sem notri."

Marko je otrpnil.

Če je on v omari ... kdo potem stoji s telefonom v roki sredi sobe?

Takrat je opazil nekaj groznega.

V ogledalu nad predalom je videl svoj odsev.

Odsev ga ni posnemal.

Mirno je stal in se smehljal.

Marko pa se ni.

Odsev je počasi dvignil prst k ustom.

"Ššš."

Praskanje v omari se je ustavilo.

Telefon je spet zazvonil.

Njegov glas je zašepetal:

"Prepozno je. Obrnil se je."

In nekdo za Markom je vdihnil.