„Živijo,“ sem jo pozdravila nazaj, precej manj vedro. Odšli sva po hrano, Emily pa mi je razlagala, kako lačna je. „Mislim, da je danes za sladico čokoladni kolaček,“ sem jo še slišala reči tik preden sva prišli do hrane in mi je močan vonj butnil v nosnice tako močno, da se mi je zavrtelo. Imela je prav, kadar je bilo na jedilniku nekaj sladkega, je bila slabost namreč še izrazitejša.
Vzela sem pladenj, se ozrla k dežurnemu učitelju in upala, da gleda stran, saj bi tako še lahko pobegnila. A gospod Turner me je, kot je bilo za pričakovati, opazoval s strogim pogledom in jasno mi je bilo, da mi podvig ne bi uspel. Tako sem na pladenj položila pribor ter se obrnila k enolončnici, ki je predstavljala glavno jed. S težavo sem segla še po kolačku ter sledila Emily, ki je že odšla proti mizi v levem kotu jedilnice, kjer sva sedeli od prvega dne na tej šoli. Prijateljica je takoj prijela za žlico in si juho ponesla v usta, jaz pa sem jo precej časa le opazovala in po nekaj minutah končno tudi sama pribor vzela v roke. Namerava sem le brskati po hrani in poskušala ustvariti vtis, kakor, da sem veliko pojedla, a sem je navsezadnje le nekaj tudi zares spravila vase. Tudi dežurnemu učitelju se mi je uspelo kar dobro izogniti pri oddaji pladnja in z Emily sva se odpravili domov.
Čeprav pot sploh ni bila dolga, se mi je danes neskončno vlekla. Emily me je skušala spraviti v smeh, ali pa me vsaj malce razvedriti, a današnji dan res ni bil pravi za to. Ko sem jo že hotela prositi za malo tišine, me je objela in me s tem kar malo presenetila. Nisem namreč opazila, da sva že prispeli do njene hiše. „Se vidiva jutri,“ me je z nasmehom pozdravila, jaz pa sem nazaj le nekaj zajecljala. Gledala sem, kako je zaprla lepa lesena vrata, mi skozi okno še enkrat pomahala in izginila v notranjost hiše. Nahrbtnik, ki mi je visel čez ramo, sem odprla in ven vzela slušalke. Povezala sem jih s telefonom, si jih nataknila na glavo in prižgala precej depresivno glasbo iz svojega najljubšega filma. Naša hiša je bila na isti ulici kot Emilyna, le da bolj na koncu, že na robu gozda, zato sem kmalu prišla tja. Ker se mi ni ljubilo iskati ključev, sem kar pozvonila in mama mi je kmalu odprla vhodna vrata. Snela sem si slušalke in rekla: „Dober dan.“ Odgovorila mi je z vprašanjem: „Kako je bilo v šoli?“ Vedno iste besede. Prisilila sem se, da nisem zavila z očmi in ji kot tudi vsak drug dan odgovorila: „V redu.“ Njeno naslednje vprašanje pa ni presenetilo prav nič bolj, kot prvo: „ Ali si jedla kosilo?“ „Jaaa, mami.“ sem naveličano odgovorila in v mislih dodala: „Saj si poskrbela za to.“ Po hodniku mimo dnevne sobe sem šla do stopnic, po katerih sem prišla do svoje sobe. Odprla sem vrata in veselo ugotovila, da je še vedno tako razmetana, kot sem jo pustila. Vsake toliko časa si je mama namreč dovolila vstop in jo pospravila, a to me je res vznemirjalo. Red in čistoča sta me spravljala ob živce, nered pa me je pomiril.
Šolsko torbo sem pustila v kotu sobe in se vrgla na posteljo. Spet sem si na ušesa namestila slušalke in se za nekaj časa prepustila glasbi. Ko je minila verjetno že cela ura je nekdo potrkal na vrata. „Kaj je?!“ sem zavila, ne da bi se premaknila. Očetova glava je pokukala skozi vrata. „Samo hotel sem te pozdraviti, upam da te ne motim.“ Snela sem si slušalke in se s postelje premaknila na stol ob pisalni mizi. „Živijo. Kako je bilo v službi?“ sem vprašala, čeprav me v resnici niti ni preveč zanimalo. A ker je bil po poklicu vojak in je bil precej z doma, sem se želela družiti z njim, kolikor se je le dalo. „Nič posebnega, pa v šoli?“ „V redu,“ sem zavzdihnila. Sedel je na posteljo in nekaj časa sva se samo gledala, saj nihče ni vedel, kaj reči. „Dobil sem ponudbo za službo,“ je počasi začel, kar pa ponavadi ni pomenilo nič dobrega. Kadar je stavek začel tako, je to pomenilo, da ga kar nekaj časa ne bo domov. „Ja?“ sem vprašala malo prestrašena. Vsakič, ko je šel z doma, me je namreč skrbelo zanj. Navsezadnje je bil vojak in kadar je bil kam poklican, je to pomenilo, da so potrebovali okrepitve. V vojni, ali vsaj boju. Misel na to pa mi res ni bila všeč. „Ja.“ Nasmehnil se je, kar pa se mi v povezavi s temo pogovora ni zdelo najbolj logično. Namenila sem mu začuden pogled, kar pa ga je samo še bolj spravilo v smeh. „Dobil sem zaposlitev v pisarni, kar pomeni, da ne bom več potoval,“ je končno povedal čudovito novico, hkrati pa se mi je tudi malce zasmilil. Pisarniško delo se mi je zdelo tako dolgočasno, še posebej, če si ga primerjal z bojevanjem. „Pa ti to ustreza?“ sem ga vprašala in nasmeh mu je zbledel z obraza. „Mislil sem, da ti bo novica všeč.“ „Seveda mi je,“ sem pohitela. „Samo prepričana želim biti, da bo všeč tudi tebi. Da ne boš tega naredil samo zaradi mene,“ ko sem videla izraz na njegovem obrazu, sem hitro dodala: „In mami. Ampak boš imel tudi ti kaj od tega in ti ne bo do konca življenja dolgčas. Zdiš se mi človek, ki potrebuje adrenalinsko službo in nočem, da bi kaj pogrešal. To je vse.“ „Ne skrbi,“ me je skušal pomiriti, vstal s postelje in me potrepljal po rami. „Všeč mi je, da sem lahko s svojo družino in to mi tudi največ pomeni, mnogo bolj kot ta služba. Če ti povem čisto po resnici se mi zdi, da sem za akcijo že malo prestar, najbrž je tako še najbolje za vse.“ Pokimala sem, čeprav se mi je zdelo, da njegove besede niso čisto resnične, temveč so bile izrečene le v tolažbo. Oče je to očitno opazil, saj mi je nežno stisnil ramo in dodal: „Sicer pa sem že razmišljal, da bi dal odpoved in nekaj našel tu v mestu.“ Kljub temu da še kar nisem bila prepričana, da je to res, sem se odločila, da mu verjamem. Tako je bilo lažje za oba. „Potem pa super, kako je sploh prišlo do tega?“ „Zaradi truda in dobrega dela, so se moji nadrejeni odločili, da moram napredovati in tako sem prišel do višjega čina, ki pa je zadolžen za pisarniške stvari. V vojno gre le v zelo nujnih primerih, kar pa se zgodi redko. Mislim, da mi bo tale 'počitek' kar dobro del.“ „No, potem pa super. Vesela sem, da boš več doma.“ Nasmehnila sem se mu in nasmeh mi je tudi vrnil. „Tudi jaz. Zdaj pa te ne bom več motil,“ sunkovito je odšel k vratom in prijel za kljuko. „Prepričan sem, da imaš veliko dela za šolo. Če boš kaj potrebovala, pa le pokliči.“ „Seveda, hvala,“ sem rekla in se zavedla, da se z lastnim očetom pogovarjam, kot z nekim tujcem. Preveč vljudno, poleg tega pa me ne bi smelo skrbeti, da bom rekla, kaj narobe in pustila napačen vtis. Moralo bi mi biti vseeno. Moral bi me že poznati, tako pa sem imela občutek, kot da me sploh ne, kar me je spravilo v slabo voljo.
Spomnila sem se, kako me je naučil voziti kolo. Kako mi je pomagal plezati na drevesa, me naučil plavati in smučati. Takrat, ko mi je dajal občutek varnosti, ljubezni, spoštovanja, razumevanja in podobno. Takrat, ko sem mu povedala čisto vse in pomislila na to, kako sva se v le nekaj letih lahko tako oddaljila. Zmrazilo me je ob tej misli in prisilila sem se, da sem začela misliti na nekaj drugega.
_________________________________________________________________________________________________

Evo, nov del. Upam, da vam bo všeč. Pa zelo bom vesela vaših komentarjev, rada bi slišala, če se vam zdi zanimivo, kaj pričakujete v nadaljevanju itd.
Lp.