Stara sem bila sedem let. S svojimi starši sem živela v ogromni vili. Lahko sem se igrala kjerkoli v njej, razen na podstrešju. Starša sta mi prepovedala, da bi se igrala tam, in to ne ni prav nič motilo. Podstrešje je bilo temačno in prav nič ni mikalo, da bi šla kdaj tja. A sčasoma sem si ga vse bolj želela raziskati in nekoč me je radovednost premagala. Odprla sem vrata v podstrešno sobo in prižgala luč. Tam je bilo polno prahu. Začela sem malo raziskovati, a nikjer ni bilo nič pametnega. Ko sem ravno hotela oditi, sem zagledala nekaj bleščečega. Bila je knjiga, ki je imela robove obrobljene z zlatom. Na njej sta bila narisana jing in jang, nad njima pa sonce in luna. Odprla sem jo in nenadoma me je v oči zarezala oslepljujoča svetloba. Ko se je polegla, sem zagledala prelep obesek. Bil je pol sonce in pol luna. V luni se je vrtinčil nekakšen dim, v soncu pa so bile bleščice. Nenadoma pa se je iz knjige razlegel glas.
"Lorean Shay, kaznovana boš, kar obstajaš. Tvoje življenje ogroža vse nas. Ti si temna in svetla. To ne more ostati nekaznovano."
Takoj zatem sem se onesvestila. Tam sta me našla starša, a knjige ni bilo nikjer. Bil je le obesek lune, obešen za moj vrat.

Zbudila sem se iz sanj. Tako je bilo moje življenje pred prekletstvom. Vstala sem in se odpravila k oknu. Zunaj nisem bila že odkar so me prekleli. Ne smem iti. Moje prekletstvo je, da kogarkoli se dotaknem, izgubi vsa čustva. Rojstvo otroka, smrt najbližjega, vse je zanj enako.

Povezano s tem prekletstvom pa je, da se lahko sporazumevam samo z dotiki. Lahko govorim, a razumejo me le tisti s prekletstvom. Ostali pa... Če se jih ne morem dotakniti, kako naj se z njimi sporazumevam?

Ravno zato nisem šla ven že deset let. Nočem jih prizadeti več, kot je potrebno.