Kate je naredila tako kot ji je rekla lekarnarka. Naredila je test ter ga odložila na okensko polico. 'Počakajte 5 minut' je pisalo na škatlici. Med tem je odšla v kuhinjo in popila kozarec vode. Poskušala je biti čim bolj mirna in razmišljati čim bolj pozitivno, a po pravici povedano ji ni uspevalo ravno najbolje. 5 minut se je vleklo kakor celih sto let in med čakanjem si je neprestano grizla ustnice, testa pa si še pogledati ni upala.
Potem je prišel čas. Čas, da se resnici zazre v oči. Počasi, korak za korakom se je odpravila do kopalnice in med tem globoko dihala. Spet se ji je po malem začelo vrteti, a je poskušala prezreti ta občutek. Počasi se je približala testu, srce pa ji je bilo z vso hitrostjo. Ko je pogledala test se je opotekla in skoraj padla na tla. Bil pozitiven.
Nekaj trenutkov je bila v šoku. Ničesar ni čutila. Ni mogla verjeti, da se to res dogaja. Toda kmalu je spoznala, da je to kar vidi resničnost. Po licu ji je stekla solza. Nato še ena. In še ena. Najraje bi zakričala od nemoči, a se je namesto tega sesedla na tla. Naslonila se je na steno in z glavo med nogami zajokala. Solze so v potokih tekle po njenem obrazu, v njej pa je kar vrelo od občutkov: strah, jeza, žalost, razočaranje, obup,… Vse to in še več.
Tako je jokala kakšnih 15 minut, dokler iz sebe ni mogla spraviti niti ene solze več. Opotekajoče je odšla v svojo sobo in se sesedla na posteljo. V glavi ji je nekaj močno nabijalo, zato si jo je podprla z rokami. Zdelo se ji je kot, da v sebi sliši glas. Glas, ki se ji je posmehoval. Kaj boš pa zdaj? Prepozno je, da bi popravila svoje napake...Življenje zate nima več smisla… Je sploh še vredno živeti? Hotela je pregnati te temne misli. Obupano se je oklenila blazine in jo zalučala na drug konec sobe. Bila je povsem na tleh. Sama in nemočna. Ulegla se je in utrujena zaspala…
___________________

Naslednji dnevi so se vlekli počasi in mukoma. Kate je poležavala v postelji, jokala in se smilila sama sebi. Vsako jutro je vstala brez volje in vsak večer v solzah zaspala. Še vedno se ni sprijaznila z dejstvom, da je noseča, še vedno je upala, da se to ne dogaja zares in še vedno ni ničesar povedala staršem. Ne njim, ne Miku in celo Amely ne.
Katina starša sta mislila, da je njuna hči bolna. Kuhala sta ji različne čaje, ji nosila vse kar je potrebovala, a v glavnem sta jo pustila pri miru. Vedno, ko sta jo kaj vprašala je bila tiho ali pa je odgovorila s tako zajedljivim glasom, da sta raje molčala. Toda, ko se njeno stanje še kar ni izboljšalo sta se odločila, da jo peljeta k zdravniku.
»Kate, v torek sva naročeni pri gospodu Brownu,« je pri zajtrku rekla mama. »Zakaj?« jo je vprašala Kate, čeprav je že sama prav dobro vedela odgovor.
»Že nekaj dni ležiš v postelji in tvoje stanje se ne izboljšuje. Pregledati te bo moral.«
Kate je s težavo pogoltnila košček kruha, ki ji je ostal v ustih. Ni hotela iti k zdravniku. Gotovo bi ugotovila kaj je z njo. Potem bi povedal staršem in nastala bi katastrofa. Hotela je, da skrivnost izvejo od nje in ne katerekoli druge osebe. Toda vsakič, ko je pomislila na to, da bi jima povedala jo je zmrazilo.
»Mama ni mi treba k zdravniku. Kmalu bom bolje in…« »Šla boš in pika,« jo je prekinila mama.
»Ampak ne morem!« Mama in oče sta jo vprašujoče pogledala. »Zakaj?«
Kate je globoko zajela sapo. »Noseča sem, je na hitro izgovorila nato pa utihnila. Starša sta jo zaprepadeno gledala.
»Kaj si rekla?« jo je vprašala mama.
»Noseča sem,« je še enkrat, kar se da umirjeno ponovila Kate.
____________________________________
Hej!
Najprej vam dolgujem opravičilo, ker tako dolgo ni bilo novega dela. Zato je tale malo daljši. Zelo bi bila vesela vašega mnenja, lajka ali preprosto tega, da preberete zgodbo. Upam, da mi v kratkem uspe objaviti nov del, saj imamo v šoli kar natrpano z ocenjevanji... Upam, da vam gre vse super.

Lysm

12letnica

Obveščam:
niki
Bullet Journal FAN
(a sm še koga pozabla? Se opravičujem, če sm)