Naslednji dnevi so bili za Kate vse težji. Z očetom je še nekako šlo, toda kadar je šla mimo mame jo je ta premerila z ostrim pogledom. Doma se niso več pogovarjali in celo obrokov niso več imeli skupaj. Kate je bilo hudo in želela si je, da bi se spet pobotala s starši, toda zdelo se ji je nemogoče. Spominjala se je dni, ki so jih preživeli skupaj, ko se je mama še smejala in oče ni bil tako resen. A ti časi so bili mimo…
Tistega dne je Kate počivala v svoji sobi. Njeno stanje se še ni izboljšalo in vedela je, da je za to kriv tudi slab odnos s starši. Prav tako se je začel večati tudi njen trebuh, a zaenkrat je to spremembo opazila le ona. Strmela je v strop in razmišljala o tem kako krivično je življenje, ko je nenadoma nekdo vstopil v sobo. Obrnila se je in zagledala… »Amely? Kdaj si pa ti prišla?« »Pred nekaj minutami. Tvoja mama mi je odprla in ni izgledala ravno najboljše volje,« je rekla Amely, nato pa sedla na rob postelje in zaskrbljeno pogledala Kate. »Si že kaj bolje?« Kate jo je presenečeno pogledala. »Ali… Ali že veš…« Amely se je skrbno nasmehnila. »Ja… Po tistem najinem pogovoru me nisi več poklicala in zdelo se mi je, da si morda res noseča…« Nato je roko položila na Katin trebuh. »Ne morem verjeti, mamica boš postala…« Kate je bila šokirana. Če bi kdo drug vedel, da je noseča bi odreagiral drugače, toda Amely… Ona je v vsaki stvari videla nekaj lepega. »Veš… Razmišljam o tem, da bi naredila splav.« Amely jo je pogledala z grozo v očeh in že je odprla usta, da bi nekaj rekla, a jo je Kate prehitela. »Poglej, ne gre drugače. S starši se ne pogovarjamo več, vsak dan sem slabe volje, pa še ne vem kako naj povem Miku…« »Mu še nisi?« »Ne,« je zavzdihnila Kate. »Amely, ne vem kaj naj storim. Strah me je.« Nato je začela jokati. Solze so v potokih tekle po njenih licih in ni jih mogla ustaviti. Amely jo je objela in ji začela govoriti spodbudne besede. Kate se je zdelo, da ji je iz ramen padlo težko breme. Končno se je lahko ne komu zaupala. Nekomu, ki jo je razumel. »Kate, kar koli se bo zgodilo bom ob tebi… Kar koli se boš odločila, vedno ti bom stala ob strani. Vedno te bom podpirala. Samo nekaj mi obljubi...« je rekla Amely in se Kate zazrla globoko v oči. »Preden boš naredila splav še enkrat dobro premisli. In tudi Miku čim prej povej. Kasneje kot mu boš povedala, slabše bo.« Kate je nekaj časa molčala, nato pa si obrisala solze z lica in samozavestno pogledala Amely. »Poklicala ga bom. Zdaj.«
____________________________________________________
Jooj tale del je pa kr za zjokat. Vsak bi potreboval tako dobrega prijatelja, ki bi se mu vedno lahko zaupal in on bi te vedno razumel. Nasrečo imam jaz kar dve takšni prijateljici, a verjamem, da marsikdo nima te sreče... In kako se vam je drugače zdel ta del? Je kej za popravit, izboljšat? Vesela bom vseh kritik, lajkov in komentarjev. Zaradi njih še vedno pišem. :heart:

*b*Obveščam:*b*
- Sophie Donna
- lolipop123
- Pač js
- Mucka
- Skyspirit
- Belluet Journal FAN
- niki
- Jagoda :strawberry: