Hojla! Spet nov del zgodbe in upam, da vam bo všeč!
»K. Kkkaaj se je zzgodiilo?« Zbudila sem se ob kupu učiteljev. Vsi so buljili v mene in bili naravnost prestrašeni. Nato je učiteljica zgodovine začela: »Kako si? Si v redu? Veš kaj se je zgodilo?«. »Ne… Ne. Ne vem. Spomnim se samo to, da sem vas videla potem pa v trenutku očitno omedlela« sem čisto zmedeno odgovorila. »Ja. Prav imaš. Omedlela si in jaz sem se tako prestrašila. V bistvu je bilo tako. Bila si na sredini učilnice, ko sem prišla notri si me pogledala naravnost v oči potem pa si se zgrudila na tla.«. »Aha« sem odgovorila. »Je pa še ena stvar«. »Ja?«. »Cela si premočena. Ko si me; preden si omedlela; pogledala v oči sem videla v tvojih očeh solze in tvoj obraz je bil videti čuden. Kot, da se bi ti zgodilo nekaj groznega, strašnega. Kaj se ti je zgodilo?«. »Amm. O tem….. raje ne bi. Resno. O tem ne morem govoriti!!!!!«. »Aaaa. A tako. No potem pa tudi v redu.« je bila malo prestrašena in zmedena učiteljica. Potem so me vsi pustili tam na stolu v zbornici, da sem se malo pomirila in popila kozarec vode. Ampak jaz se še zdaleč nisem pomirila. Moje možganske celice so razmišljale samo o eni stvari. Olliverju. Res še vedno ne vem kaj se je v tistem trenutku sploh naredilo. Vem pa samo eno. Olliver me je pustil samo. In to samo zaradi družine! Nato sem se cela obupana malo razgledala naokoli, ko opazim, da me nekdo gleda. Na drugem koncu zbornice so učiteljice ravno zapustile nek stol. In kdo je bil tam? S kotičkom očesa sem pogledala kdo je. Tam je bil……..Olliver. Bil je zelo bled in v roki je imel kozarec vode. Tudi on je omedlel. Zrl je vame kot, da bi bila nekaj najlepšega na svetu. V očeh se mu je videlo, da me ima neskončno rad in, da je neskončno razočaran, da me je zapustil. Ampak to je moral storiti. Priznam. Tudi meni se je že kdaj zazdelo, da najina zveza ne bo neskončna. Zaradi družine. Spet sem se s kotičkom očesa zazrla vanj potem pa se nisem morala več zadržati. Zasukala sem celo glavo in ga pogledala naravnost v oči. Gledala sva se brez besed. Samo gledala sva se. Naravnost v oči. V očeh so se mu videle solze in hrepenenje. In najverjetneje tudi meni. V tistem trenutku ga nisem morala več gledati. Nisem bila dovolj močna za to. Obrnila sem se stran ter si obrisala solze, ki so se mi nabrale. Tako ga imam rada. Neskončno rada. Ampak ne morem ga več gledati. Enostavno ne morem. V bistvu ne morem biti več v istem prostoru z njim. Ne morem. Zaradi ljubezni do njega ne morem biti zraven njega pa čeprav se sliši še tako čudno. Najraje bi šla k njemu in ga poljubila ampak ne morem. In tudi ne smem. Vstala sem in odšla pa čeprav sem bila še vedno slabotna. V bistvu sem se komaj držala na nogah. Ampak odšla sem. Ko sem prišla na hodnik sem se sesedla ob steno ter si spet obrisala solze. Še vedno ne morem dojemati sveta brez Olliverja. Nikakor ne morem nehati razmišljati o njemu.

Upam ,da vam je bilo všeč! Sem vam rekla, da bo danes bolj zanimivo! hehe. Prosim lajkajte in komentirajte! Hvala vam, da ste prebrali!
Lep dan še naprej!
pilovka99