9. POGLAVJE: Zla knjiga



Zbudila sem se v ambulanti. V glavi mi je spet odzvanjalo šepetanje:…krriii, krriii, krrriii… Vohala sem zelišča. Odprla sem oči. Bila sem sama. Spet. Dvignila sem se in takrat je do mene prišla zdravilka.
»Lahko odideš. Dobra si,« je rekla. Veselo semstekla v sobo za druženje v našem hodniku. Tam so me fantje, Emma in Kelly veselo pozdravili, Victoria pa me je besno gledala. Nisem se zmenila zanjo. Potem sem sedla v fotelj.
»Kaj se je sploh zgodilo?« sem vprašala.
»Skoraj si bila ugrabljena, če te ne bi rešil Hunter,« je povedala Kelly. Hunterju sem namenila hvaležen pogled.
»Lahko opišeš, kaj se je zgodilo. Jaz sem te našel zunaj, ko sem v telovadnici zaslišal tresk in sledil moškemu. Pobegnil je,« je rekel Hunter.
»Prav,« sem rekla in povedala, kaj se je zgodilo. Sunkov energije nisem podrobno opisala. Bili so res boleči. Ostali so, razen Victorie, pozorno in nemo poslušali. Moja pripoved jih je očarala.
»Pogumno, ohranila si dosti mirno kri,« je dejala Emma.
»Grozljivo, da te nekdo ugrabi« je pripomnila Kelly.
»Ne smeš pozabiti na sunke. Če bi naredil kakšnega več, bi bila že mrtva,« sem jo mrko opomnila. »Kaj sploh so ti sunki?«
»Ne vemo. Še nikoli jih ni nihče videl ali ustvaril. Gotovo pa so temna magija,« je rekel Dave. Temna magija. Gotovo mora biti v knjigi Magija. V trenutku sem vstala in odšla iz prostora za druženje v sobo. Prelistala sem knjigo in našla ničesar.

Ko sem končala, sem odšla v knjižnico. Vedela sem, da knjige o temni magiji ne bom našla tam, zato bom vprašala govorečo knjigo. Potegnila sem jo s police in spet je rekla: »Kaj želite gospodična?«
»Mi poveš, kje lahko najdem knjigo o temni magiji?« sem zašepetala.
»Kaj oooo aaaa…!« je zakričala knjiga, a sem jo zaprla.
»Š-ššš tišje,« sem rekla in odprla knjigo nazaj.
»Ne bom povedal,« je trmasto rekla. »Ne bom povedal, kar se tiče Ewoyna.. Ups… A daj no!«
»Kaj je Ewoyn?«
»Ne bom povedal!«
»Daj no.«
»Ne.«
»A ni to ta gora z zmajskimi hlevi? Jasno! Hvala knjiga.«
»Ne, ne hodi tja! Tisto je preklet kraj! Ne!« Knjigo sem zaprla, da je utihnila. Potem sem jo spet odprla. »Samo, kako boš prišla gor?« je vprašala.
»V nedeljah od tu vozijo hrano na goro. Danes je nedelja,« sem navihano rekla.
»Saj se ne misliš pritihotapiti gor? To je prepovedano!«
»Pač je kar je. Ne morem kar priti tja in reči: Živjo! Ali me lahko peljete na goro? Samo po prepovedano knjigo grem. Nič takega!« sem bila sarkastična.
»Okej, okej,« se je vdala knjiga. »Pa pojdi. Ni moj problem.« Knjigo sem zaprla in jo vrnila nazaj na polico. Pomislila sem. Raje ne bom nič kradla. Še ne.

***
Ojla!
Tole je že enaindvajseti del. Rada bi se sam zahvalila za vse in komentarje, še posebej pa RaPo (rada pomagam). <33 Hvala vsem, ki spremlate.
Lp,
lolygirl