11. POGLAVJE: Še en umor




Čez en teden sem bila res zdrava. Ugotovila sem, da se Kelly ni vrnila s počitnic. A to me ni posebej potrlo. Zdaj sva bili s Kayo skupaj in zame se je svet znova sestavil. Vse je bilo dobro in vse je dobro. Čeprav sem globoko v sebi vedela, da ni tako. Zlo je dobivalo vse več privržencev in pošasti. Napredovalo je. To smo vedeli tudi mi. Učenci. Umori so se vrstili in že polovica gozdu okrog šole je bila gnijoča, polna zla in drugih nevarnosti. V knjižnici so izginile vse knjige o magiji. Vse, razen govorečih. Te so bile preveč pametne, da bi se pustile. Tudi jaz sem z vsemi močmi skrivala knjigo in nekaj mi je govorila, da se moram pripraviti na katastrofo. Popolno katastrofo. Tako sem se enkrat konec januarja odločila, da bom za knjigo povedala Kayi. Izpod blazine (zdelo se mi je boljše skrivališče od omare) sem privlekla knjigo. Kaya je osuplo gledala njen naslov.
»Kako si jo odklenila?« je še bolj osuplo vprašala, ko sem jo odprla.
»Ne vem. Prišla je travna vila in začela govoriti o tem, da me je leta čakala. Potem je odklenila knjigo,« sem pojasnila. S Kayo sva sedli na posteljo in začeli listati po njej. Kayi je bil najbolj všeč opis zmajev, meni pa o feniksih. Imela sem grozen občutek glede naslednjga dne. Oziroma naslednjih dni. In zle slutnje so se uresničile. Prva se je že takoj to noč.

Sedela sem na postelji, ker nisem mogla spati. Po misilh in sanjah so mi frčali feniksi in zmaji, pa škorpjoni in fantje z noži, Jessa Rose, govoreče knjige in še vse drugo, kar se mi je te dni pletlo po glavi. Odmajala sem se v kopalnico, da bi si umila obraz. Zaslišala sem krike v sosednjeh sobah. V trenutku sem odprla luč in zbudila ostale. Stekle smo do sosednje sobe. Odprle smo vrata. Po sobi so bila trupla. Vsa dekleta so bila mrtva. Zgroženo smo strmele naprej in se nismo mogle premakniti. Za nami se je zaslišal: »Umaknite se prosim« in v prostor so vstopili učitelji in ravnateljica. S tem smo zbudili tudi druge sobe iz katerih pa tokrat ni prišel nihče. Bili smo preveč prestrašeni. Učitelji so iz sob spravili še druge in ves naš hodnik je moral spati v avli. No, nismo spali. Odprtih oči smo zijali v strop, ki ga nismo videli in skušali ugotoviti, zakaj sovražnik napada le naš hodnik. Tega seveda nihče ni rekel na glas, ker so nas učitelji stražili.

Naslednje jutro smo spali. Jap. Takoj, ko je sonce vzšlo smo zadremali. Prej pa si nismo upali.
Čutila sem, da me nekaj drega v ramo.
»Ne še zdaj Hanah. Ne da se mi,« sem zamomljala in se prevalila na drugo stran.
»Paige! Zbudi se!« je rekel Kayin glas nad mano.
»Ha?« Obrnila sem se na hrbet in jo zagledala nad sabo. Ni se smehljala, čisto resno me je gledala. Vsi drugi so še spali, učitelji pa so odšli.
»Nekaj ti moram povedati,« mi je šepnila in pogledala okrog, kot bi se bala, da kdo posluša.
»Ja?«
»Pomoči sem slišala pogovor učiteljev,« je previdno šepetala. »Baje se pripravljamo na vojno z zlom!« Še vedno je šepetala.
»Upam, da to ne bo izgledalo, kot da smo v srednjem veku,« sem zagodrnjala in se dvignila.
»Ampak saj veš, da nimamo možnosti. Zmleli nas bodo, kot volkovi mravlje.«
»Vem.« Potem sva nekaj časa sedeli v tišini in se zatopili v svoje misli. Zakaj vojna? A tega še niso opustili? Upala sem, da me ne bodo vklučili v to.
»Imam zaloge,« sem hudomušno rekla in pomignila proti nahrbtnikom. »In čez en teden imam rojstni dan.« Ustavila sem se. Saj res. Rojstni dan.
»A res?«
»Jap.« Zahihitala sem se. »Stara bom štirinajst.«
»Jaz bom pa šele maja,« je potarnala Kaya. Potem se je zasmejala. Začeli sva se metati po odejah in se smejati.
»A sta vedve zaljubljeni?« Otrpnili sva in pogledali k fantu. Tam je stal Dave, drugi budni okrog njega pa so privoščljivo šušljali. »Ti pa kar hitro menjaš simpatije Paige. Enkrat Hunter, enkrat Kaya.«
Najraje bi ga razbila. S Kayo sva vstali. Stisnila sem pesti. Pogled mi je zašel k njegovi vzmetnici in odejam. O, kako bi bilo lepo, če bi bila elemental in bi lahko zdaj sežgala tisto posteljo. Tako goreča in močna želja. Bila sem besna. Vzmetnica se je vžgala. Na njej so zaplesali plameni. Vsi so cvileč odskočili. Najprej so vsi pogledali Hunterja, a je ta presenečeno strmel v vzmetnico. Potem so pogledali mene. Zgroženo sem pogledala svoje roke. Saj nisem bila elemental! Bila sem vilinka! Vsi so se za nekaj korakov odmaknili od mene. Victoria je stekla po učitelje. Nihče ni rekel ničesar.