»Pojdi zdaj. Odpočij se,« mi je svetovala gospa Wilkins. Vstala sem in odšla, brez, da bi se poslovila. Razdraženo sem se vrnila v avlo. Zdaj tam ni bilo več vzmetnic in vsi so sedeli na tleh. Ko so me zagledali so vstali.
»In? Si izvedela zakaj imaš to moč?« je vprašala Kaya.
»Ne,« sem razdraženo revsknila in Kaya se je mirno umaknila. Pustila me je pri miru.
»Vrnite se v sobe,« nam je naročila Angelina, ki je prišla za mano. Odšli smo v sobe. Zdaj je bil naš hodnik zastražen. Stražili so ga trije učitelji, ki so bili prosti pouka. Super. Zdaj se bom počutila, kot v zaporu. Vrgla sem se na svojo mehko posteljo.
»Poglejta! Ura je ena! Pojdimo na kosilo!« je vzkliknila Kaya in skočila pokonci. Z Emmo sva naredili enako in stekle smo v jedilnico.
»Mmmmmm.« Kaya je ovohala zrak pred jedilnico. Dišalo je po dunajskem zrezku in ocvrtem krompirčku. To je bila Kayina najljubša jed. Stopile smo v jedilnico. Bila je polna. Vsi so veselo jedli in razigrano klepetali. Skoraj vse mize so bile polne. Naložile smo si hrano in odšle do mize. Kaya je že skoraj zašla k Victoriini mizi, pa sem jo prijela za ramo.
»Ne,« sem ji rekla in ignorirala Victoriin sovražen pogled. Kaya je nemo pokimala in odpravile smo se za mizo v kotu pri oknu.
»Kako je s Kelly?« je vprašala Kaya.
»Dobro. Imeli so pogreb. Mislim, da se ne bo vrnila,« sem ji povedala. Pokimala je.
»Oprosti za takrat… za škorpjona…« Glas se ji je zlomil in umolknila je. Molče smo jedle.
Pojedla sem še zadnje grižljaje in počakala še Emmo in Kayo. Onidve sta končali kmalu za mano. Potem smo odšle v sobo za druženje. Spet sem želela videti Hunterja. Že dolgo ga nisem. V sobi za druženje je bila v krogu zbrana množica učencev. S Kayo in Emmo smo se presenečeno spogledale. Prerinile smo se v notranjost kroga. Prizor, ki sem ga zagledala, me je zgrozil. Tam sta stala Victoria in Hunter, v objemu, poljubljala sta se. Obstala sem. Moje srce se je preklalo na pol. Kot bi ga nekdo presekal s topo sekiro. Kar slišala sem pok. Ko mi je strl srce. Vse okrog mene se je ustavilo. Želela sem si, da bi umrla, bila sem besna na Hunterja. Vsi so bili videti veseli in odobravajoči. Začela sem hitro dihati. Slišala sem počasne utripe svojega srca. Umikala sem se iz množice učencev. Ko sem se zrinila ven, sem zaslišala pogovor dveh deklet.
»Veš, da je Hunter z Victorio varal tisto vilinko?« je vprašala prva.
»Ja,« je nesramno rekla druga. »Tista je prav bedna. Prav ji je. Sploh ne vem, kaj mu je bilo, da se je zaljubil vanjo. Čista bednica.« Umaknila sem se. Stekla sem v sobo. Vrgla sem se na posteljo. Zajokala sem. Kako mi je lahko to naredil? Zakaj? Utopila sem se v solzah.