14. POGLAVJE: Element



Zdravilke so me odpustile po kosilu. Kar takoj sem se odpravila k Angelini. Ko sem hodila po hodniku, sem se morala opirti na steno, saj se mi je rahlo vrtelo. A Agatha, najstarejša zdravilka, je rekla, da se bo to zgodilo. Končno sem se opotekla v Angelinin kabinet in se zvrnila v fotelj.
»Nekaj pomembnih novic imam,« je dejala gospa Wilkins. »A najprej o tebi. Kako gre?«
»Dobro. Samo Hunter me je pustil in me nasledni dan zadel z žogo v glavo, da sem dobila pretres možganov,« sem rekla, kot bi bila to najbolj dolgočasna stvar v mojem življenju. Kar seveda ni bilo res. Angelina je zavzdihnila, gospa Wilkins pa ni rekla ničesar.
»Ti res ne pride do živega?« je vprašala.
»Oh seveda ne. Samo moj BIVŠI FANT me je PUSTIL in VARAL z Victorijo in mi potem naslednji dan žogo v glavo vrgel TAKO MOČNO, da sem dobila PRETRES MOŽGANOV! To pa ja ni nič takega,« sem se razkačila. Bes je kar vrel iz mene. Želela sem si nadreti starko, zakaj me je sploh pripeljala sem.
»Dovolj bo Paige!« me je opozorila Angelina. »Gospa Wilkins ti mora nekaj pomembnega povedati.«
Razkačeno sem ju pogledala, a sem molčala.
»Našla sem ti učitelje. Za moči. Najbolje, da ugotoviš, kateri elemet imaš. Naravo, vodo, ogenj, zrak ali svetlobo zvezd. Pa še nekaj bi moralala vedeti. Jaz sem bila Jessa Rose,« je dejala mirno. Zadnji stavek me je presenetil. Besede so mi obtičale v grlu.
»Bila?« sem vprašala po dolgem premoru.
»Zlo me je spremenilo v človeka,« je nejevoljno povedala. Zamislila sem se.
»Ali ne bi morala imeti ognja, ker sem posteljo zakurila?« sem vprašala. Tistega z vzmetnico me je bilo še vedno sram.
»Na začetku se lahko pokaže eno, a je v resnici drugo. Tvoja magija je tvoja osebnost,« mi je pojasnila. »Prvič se bomo z učitelji dobili jutri šesto uro v učilnici človekologije in bodo videli, kaj si. Jaz te lahko učim za zvezde.«
Skrivoma sem upala, da bo narava. To me najbolj veseli. Narava je pravi jaz. Za človekologijo pa nisem vedela, saj je prvi letniki še nismo imeli.
»Kje točno pa je ta učilnica?« sem vprašala.
»Ti bo sošolec pokazal. Mislim, da ponaš Loyda. Njegov brat ima ta predmet tam, zato bo vedel,« je razložila Angelina. Ob omembi Loyda sem se zdrznila. Še vedno nisem pozabila dogodka malo prej, ko me je z očmi uspaval. Mogoče je bil pa samo tako lep. S tem se nisem želela ubadati. Nisem se želela še enkrat zaljubiti. Nisem se smela. Ker bi se szgodilo enako, kot se je s Hunterjem… NE! Ne s Hunterjem. S Kaylom. Tako mu je ime in od zdaj naprej je zame čisto druga oseba z drugim imenom. Torej: Ni več Hunter, ampak je Kayl. Ja. Tako sem se odločila. Upala sem, da ga bo to spravljalo ob pamet.

Naslednji dan, točno po koncu šeste ure, sva z Loydom molče hodila po hodniku. Spet me je gledal, spet skrbno, toplo, previdno. Spet me je spravljal ob pamet.
»Loyd, kako si naredil tisto z očmi?« sem ga ostro vprašala. Morda sem zvenela ostreje, kot sem želela.
»Rekel sem zdravilkam, da te uspavajo…«
»Loyd nisem neumna.«
Zavzdihnil je. »Spreminjevalci oblike imamo ta dar. Zelo redek je in lahko ga uporabimo na zelo redkih ljudeh ali drugih bitjih,« je nelagodno razložil. Prijalo mi je, da je bilo tudi njemu zdaj nelagodno. Prišla sva do tiste učilnice. Še preden bi Loyd lahko potrkal, sem ga ustavila.
»Pojdi! Vrni se v razred!« sem šepetaje siknila. Videti je bil presenečen, a jo je ucvr po hodniku navzdol, me še enkrat pogledal, nato pa je izginil v eni od učilnic. Potrkala sem v upanju, da ni nikogar notri. Odprla sem vrata, previdno stopila notri in jih zaprla za sabo. V prostoru je bilo šest ljudi; gospa Wilkins, Angelina, ognjena ženska, vodna ženska, naraven moški in zračni moški. Nisem jih poznala.
»Zgodnja si. A bomo kar začeli,« je predlagala gospa Wilkins. Pokimala sem in se bedno nasmehnila. Spet so mi začeli nagajati živci. »Začnimo z zvezdno magijo.«
Spet sem le pokimala.
»Pridi,« me je pozvala. Prišla sem bliže, vsak korak, ki sem ga naredila, je povzročil hrepenenje po odprtosti. Po gozdu. Po naravi. Ustavila sem se.
»Zamisli si zvezde,« mi je naročila. »Potem vso energijo usmeri v neko točko. Zberi zvezde.« Znova sem pokimala. Zaprla sem oči in se spustila globoko v svojo podzavest. Sploh ni bilo težko. Zamislila sem si kroglice svetlobe, ki se združijo skupaj. Vso energijo sem usmerila v mesto, kjer naj bi se združile. Odprla sem oči pričakujoč nič. In res. Zgodilo se ni nič. Nisem bila še razočarana. Odpravila sem se k drugi mizi. Tam je stal kotel. Ogenj, sem predvidevala. Spet sem storla enako in spet se ni zgodilo nič. A nič za to. Na naslednji mizi se je spet zgodilo enako in na naslednji spet, pa spet na naslednji. Ostala mi je le še narava. Močno sem se osredotočila na malo rastlinico in jo poskušala prepričati, da raste. Nič se ni zgodilo. Zgroženo sem pogledala svoje roke in se ozrla h gospe Wilkins. Nihče me ni pogledal. Zavladala je mučna grozljiva tišina.
»Zmotili sta se,« sem rekla in tresel se mi je glas. Bila sem tik pred tem, da se zjokam. Pohitela sem mimo vseh. Angelina me je skušala ustaviti, a sem zdrvela v sobo. Sesedla sem se na posteljo.
Nikoli ne upaj, da si kaj več, sem sama sebe v mislih okarala. Ker nisi. In nikoli ne boš.