*b*35.POGLAVJE:*b*

*b*Paige*b*
Po enem tednu bivanja v Redu, sem se vsaj približno ustalila. Niče več ni spraševal po moji preteklosti. Bila sem vesela, da je ni več. A hkrati me je močno skrbelo. Za Loyda. Imela sem občutek, da se mu je zgodilo nekaj groznega. To sem težko priznala, ampak pogrešala sem ga. Imela sem ga rada. Pogrešala sem Kayo in Kelly. Še vedno sem bila zlomljena.

Spoznala sem tudi nekaj novih Redovcev. Zoyini prijateljici je bilo ime Kenya in (ja, prav sem imela) bila je čarovnica. Luca je bil spreminjevalec oblike (kot Loyd), njegov prijatelj Eric pa je bil vilin. Od cele druščine, s katero sem preživela večino časa (Grace, Eric, Zoya, Kenya, Luca) mi je šel najbolj šel na živce Luca. Ni me mogel pustiti pri miru. Preveč je spraševal, osvajal me je. Dobesedno. Ves čas mi je sledil nekaj želel od mene, govoril mi je »ljubko dekle«. Vedno sem se morala skoraj spustiti v pretep z njim, da me je pustil pri miru.

V ''štabu'' smo imeli tudi telovadnico. Tam so bila orožja (meči, noži, palice, loki), tarče za streljati, plezala, kdaj pa kdaj smo postavili poligon. Deseti dan po tem, ko sem se zbudila, sem se popoldne (takrat smo šli vsak po svoje) odločila vaditi. Morda bi si postavila poligon ali kaj podobnega, a je tam stal Luca in vadil. Obrnila sem se na peti in želela oditi.
»Kam pa greš, ljubko dekle?«
Najraje bi ga treščila s tisto palico po glavi, a sem se obrnila proti njemu. Odpela sem si jopič in ga odložila. S stojala sem vzela palico. Postavila sem se nasproti njega. Predrzno se je nasmehnil.
»Nimaš možnosti, mala,« je rekel.
»Aja?« sem posmehljivo vprašala. »Od kdaj pa to? Saj se še nisi dvobojeval z mano.« Posmehnila sem se njegovemu izrazu na obrazu. Postavla sem se v prežo. Napedel je. Jaz sem spredvidela njegov napad in ga z lahkoto odbila. »Ni tako lahko, kajne.« Bilo je čudno, ko sem nenadoma čutila močno jezo v sebi.
»Boš videla,« je zarenčal. Poslala sem mu morilski pogled. Še nekajkrat je napadel in sem se zlahka obranila. Potem sem napadla jaz. Zamehnil je proti mojim prsim. Sklonila sem se in ga sunila v trebuh. Opotekel se je, nenadoma zmeden. Potem sem šele začela. Moji napadi so se vrstili, vedno težje se je obranil. Vedno hitreje in močneje sem napadala. Očitno se me je naveličal. Zautila sem težo živali, ki me je podrla na tla. Brcnila sem ga v trebuh. Bil je tiger. A se je hitro spremenil v človeka. Sesedel se je.
»Zmagala si,« je zasopel. Vzravniala sem se in mupodala roko. Prijel jo je im pomaala sem mu vstati. Šele sedaj sem se zavedela, da naju je gledala cela druščina.
»Bravo Paige!« je zacvilila Grace in zaploskala. Zoya je zviška zrla vame. Ničesar ni izdajala.
»Paige.«
Ozrla sem se k Lucu. »Kaj?«
»Katero bitje si ti? Premočna si za človeka in hodila si na magično šolo. Kaj si?«
Na videz brezbrižno sem skomignila. Prijela sem njegovo palico in jo skupaj s svojo vrnila na stojalo. Potem sem oblekla jopič in odšla. Bilo je dovolj, da sem nekam stresla svojo jezo. Ravno sem zakorakala jedilnico, ko je potrkalo. Mary se je ozrla nazaj. Spustila je krožnik in odšla proti vratom. Očitno me ni opazila. Sledila sem ji. Obprla je vrata. Tam je stala Keny. Ne vem, kako nisem opazila, da je ni bilo.
»Temna bitj… imajo…. Elementalno vetra….« Onsevestila se je Mary v naročje.
Takrat sem dojela. Ne.
*i*KELLY!!!*i*