''Kako sem lahko spet izgubil prijatelja'', sem se že skoraj začel jokati.
''Saj nisi ti kriv'', me je potolažila veverica.
''Ja sem. Nič nisem storil, da bi to preprečil'' nisem odnehal kriviti sebe.
''No, v redu, ampak jok ne bo nič pomagal pri tem, da ga najdeva'' je rekla veverica ''Kje misliš, da bi lahko bila opica?'' me je še vprašala.
''Res se mi ne sanja'' sem ji rekel.
''Mogoče v opičjem templju?'' je povedala nazaj.
''Kaj? Kje pa je to?'' sem bil ves začuden.
Veverica me je le domišljujoče pogledala in pokazala na znak na katerem je pisalo: Opičji tempelj-7 km.
''Ou.'' sem rekel v zadregi.
Veverica je zavila z očmi in rekla: ''Pohitiva. Ne veva, kaj mu lahko naredi''.
Sledila sva znakom, a je trajalo predolgo.
''Kaj ni pisalo, da je samo 7 kilometrov?'' sem bil ves izčrpan in osupel.
''Ja prav imaš. Res traja že malo predolgo'' se je strinjala veverica.
Pogledala sva okoli sebe in videla, da sva že globoko v džungli.
''Ojoj. Kaj če sva se izgubila?'' je bila vsa panična veverica.
''Brez skrbi. Našla bova pot ven'' sem jo skušal pomiriti.
''Potem sva se res izgubila!?!?'' je bila še bolj panična.
''Ne, ne. Samo ne veva, kje sva'' sem rekel tudi sam malo paničen.
''To pomeni, da sva se izgubila'' je rekla veverica, ki je komaj še dihala.
''Bova pač vprašala naokrog'' sem rekel z malo bolj sproščenim glasom, da ne bi veverica še bolj paničarila.
Šla sva pogledat okrog, a nikjer ni bilo žive duše.
''Tu ni nikogar'' sem rekel.
''Seveda. Kdo bi pa živel v tako mračnem in močvirnatem delu gozda?'' je pametovala veverica.
''Pridi, mogoče se bova česa domislila'' sem rekel.
Nekaj časa sva še gledala okoli, a veverica je kmalu obupala. Vsedla se je na tla in začela jokati.
''Kaj je narobe?'' sem jo vprašal, čeprav sem poznal odgovor.
''Kaj misliš? Izgubljena sva v gozdu in hrčka je ugrabila zlobna opica'' mi je rekla naravnost v obraz in se začela še bolj jokati.
Žal mi je bilo zanjo, a nekako sem moral najti pot ven. Dolgo sem iskal in nisem se vdal.
''Pusti. Nikoli se ne bova rešila'' je bila že čisto obupana prijateljica.
Pomislil sem, če je sploh še pametno vztrajati. Tudi sam sem bil že napol obupan in izčrpan. Vzel sem ogromen list, se stisnil k veverici in naju pokril. Zaprla sva oči in se pogreznila v globok spanec. Tako dobro nisem spal, odkar sem bil dojenček. Sanjal sem, da ležim na belem puhastem oblaku in sem skupaj s prijateljema. Zraven nas pa ležijo vsi dragulji. Smejali smo se in se pogovarjali. Upal sem, da se te sanje ne bodo nikoli končale, a zaslišal sem piskanje. Iz spanca me je zbudil dragulj, ki se je brez razloga svetil. Zbudil sem veverico in obadva sva ga začela začudeno gledati. Piskal je. Premaknil sem ga malo bolj pred sabo in začel je še bolj piskati. Hodil sem pred sabo in vsakič je bolj piskal. Potem pa manj. Obrnil sem ga v drugo smer in spet je začel bolj piskati. Veverica mi je sledila. Šla sva za piskanjem in dragulj naju je povedel do ceste.
''Pokazal nama je pravo pot'' sem bil presenečen.
Spet sva bila pri enem od znakov.
''Nekdo je očitno obrnil znak, da bi se zmotila. A kdo?'' je rekla veverica.
''Zdaj to ni pomembno. Morava v drugo smer. Tam je zagotovo tista opica'' sem rekel.
Stekla sva po poti. Vstavil sem se in se obrnil. Šel sem nazaj.
''Kam greš Pando?'' me je vprašala veverica, ki kar ni mogla verjeti, zakaj grem nazaj.
''Takoj se vrnem. Ti kar pojdi, te bom dohitel'' sem rekel preden sem stekel.
Šel sem nazaj do znaka in ga obrnil, da se ne bi še kdo zmotil. Nato sem šel nazaj do veverice in kmalu sem jo dohitel. Prišla sva do naslednjega znaka na katerem je pisalo, da je do templja le še 100 metrov. Kmalu sva ga zagledala in tudi opice, ki so si podajale nekaj majhnega.
''Ne, ne. Pustite me. Bruhal bom'' se je zaslišalo.
''Hrček'', se je zdrznila veverica.
Stekla sva do tja in rekla opicam naj ga pustijo. Vse so se smejala dokler se ni med množico prerinila ogromna debela opica.
''Pustite najinega prijatelja'' sem se delal pogumnega.
''V zameno za kaj?'' je rekla debela opica.
''Kaj? Za nič! Rekla sva, da ga pustite'' je prekipelo veverici, ki jih je skoraj napadla, a sem jo ustavil pravi čas.
''HAHAHA...'' se je smejala opica ''Žilava si''.
Veverica ji je pokazala zobe in zarenčala.
''Kaj pa imata tam?'' je vprašala in pokazala na dragulj.
''Nič'' sem rekel in ga hitro skril.
''Dragul pragozda kaj? Dajta mi ga v zameno pa vama vrnem prijatelja'' je predlagala opica.
''OJOJ'' sem si mislil ''KAJ NAJ STORIVA?''

To je bil 6 del Pandotovih dogodivščin. Upam da vam je bil všeč in da ste uživali v branju.
Imejte pujsastičen dan in se zabavajte
Vaša dragon girl