"Mimogrede, Dwenir, nikoli nama niste pripovedali o Hrvaški, pa vendar iz tam prihajate," je na pol že izrazil svojo željo Feliks, ko se je nekega prijetnega sončnega dne pogovarjal z Dwenirjem in Doris. "Res me zanima, kako je tam živeti, saj grem tja le kot turist."
Dwenir je skušal ohraniti resen izraz, ne da bi razkril, kako prestrašen je. Do zdaj se je kajti dokaj spretno izmuzoval takšnim vprašanjem, a po tolikih tednih je bilo že skoraj grešno tako na debelo lagati. A ukazi so ukazi in Dwenir je dobro vedel, kako besen bo brat, če se razkrije.
"Tudi mene nekaj zanima," je izjavila Doris. "Letos ne gremo po dolgem času na morje v Grčijo, ampak v Istro in res me zanima, kako je tam, veste."
Dwenir je bil zdaj res v škripcih - po eni strani si je močno želel razkriti svojo pravo indetiteto, vendar bi s tem tvegal bratovo jezo. V tistem trenutku pa se je spomnil, na to, da je Feliks nedolžen in zaupanja vreden otrok - kljub Glawirjemu zanikanju tega -, Doris pa prav tako. Če jima pove, morda sploh ne bo nič narobe, saj bosta zagotovo ohranila skrivnost zase, poleg tega je laganje že precej nesmiselno.
"Nisem iz Hrvaške, kakor sem vama rekel," je začel svetlolasec. "V resnici moj dom sploh ni na Zemlji."
Doris se je začela krohotati, s čimer je v smeh spravila še Feliksa. "K-kakšna šala je to?" je zajecljala in se še kar glasno smejala, kot bi slišala najboljšo prvoaprilsko šalo na svetu.
Dwenir pa je še kar ostal popolnoma resen. "Vem, da se sliši neverjetno, a govorim resnico."
"Oba veva, da Nezemljani obstajajo le v filmih," je izjavil Feliks, še kar v smehu.
"Nisem Nezemljan," je še kar z izredno resnobnim glasom rekel Dwenir, "sem vrhovni."
Sošolca sta se spogledala, vendar se tokrat nista smejala, temveč sta se ob slišanem imenu namrščila. "Vrhovni?" je ponovila Doris. "Kakšno čudno ime je to? To sploh ne obstaja!"
"Oh, pa še kako obstajamo!" jo je zanikal Dwenir. "Kdo pa mislita, da skrbi za ljudi? Saj niste tako pametni, da bi znali poskrbeti zase."
"Skrbite za nas?" se je namrščila Doris, ko je pomislila na vse vojne in druge temne čase, o katerih se je učila pri zgodovini. "Resno, kako lahko skrbite za nas, če se očitno ne menite, ko ljudje umirajo v vojnah in epidemijah in ..."
"Ker skrbimo za vas, ne pomeni, da vas zavarujemo pred vsako nevarnostjo, poleg tega pa kdaj rabite biti kaznovani," je rezko odgovoril Dwenir. "Sam se sicer nekoliko proti temu, da se vas kaznuje s tolikšnimi žrtvami, a sam nimam kaj dosti vpliva pri tem."
"Kako sva lahko prepričana, da res govorite resnico?" je po nekaj trenutkih vprašala Doris.
"No, kdaj v življenju moraš tudi slepo zaupati osebam," je modroval svetlolasec.
Gimnazijka ga je nekoliko osorno pogledala in odvrnila: "To zame ni dokaz."
Feliks se je v tistem momentu obnrnil proti sošolki in ji povedal: "Jaz mislim, da bi mu mogla dati priložnost. Kdo ve, kaj vse so nas prepričali od malega, vendar pol tega sploh ni res?" Doris mu je nehote prikimala, a še vedno je ostala skeptična, kajti vse skupaj jo je bolj spominjalo na šalo kot resnico.
"Zanimiva interpretacija, Feliks," ga je pohvalil svetlolasec.
"Vas sem slišal, kajne? Vsi ti prisluhi ... to ste bili vi, ... vrhovni," se je v tistem trenutku posvetilo Feliksu.
Dwenir je lenobno prikimal, nato pa še dodal: "Iman pa opozorilo za vaju - ne povejte tega živi duši."