"Feliks, nočem te žaliti ali kar koli," je spregovoril Saša, ki je skupaj se Feliksom in njegovo mamo sedel za okroglo jedilno mizo in z njima jedel večerjo, "vendar opažam, da me nekoliko ignoriraš."
Feliksova mama je odložila kozarec za vino in se vmešala v pogovor: "Strinjam se. Tudi nama z očetom se zadnje čase izmuzavaš, veš, Feliks."
Rjavolasec je postal zaskrbljen. Sam je sicer vedel, da je to res in vedel je tudi razlog za to — odkar je spoznal vrhovne, ga je zanimalo le to in kako bi prepričal apokalipso. Do zdaj je mislil, da kar dobro skriva svojo zanimanje za ta nadnaravna bitja, za katere ne sme nihče izvedeti, a zdaj je spoznal, da se je motil.
"Em ... na gimnaziji nam dajejo res veliko dela," se je zlagal.
Prijatelj ga je sumničevo pogledal in dejal: "Vendar tudi jaz hodim v gimnazijo, ampak se te ne izogibam."
"Potem pa je razlog v glasbeni šoli," se je ponovno zlagal Feliks in zdaj ga je že pošteno bolela vest. "Saj vesta, zdaj sem že na nekoliko višjem nivoju in moj učitelj zahteva najboljše od najboljšega. Poleg tega moram vse to kombinirati z gimnazijo."
"Ampak saj igraš klavir že celo šolsko leto," je bila skeptična mama in si še prej umaknila z obraza svoje lepe svetle svilnate lase. "Človek bi pričakoval, da si se po nekaj mesecih gimnazije že navadil kombinirati gimnazijo in glasbeno šolo, brez da bi pred tem zanemiral stike. In to ti je tudi uspevala do zdaj ..."
"Da, nekaj se je moralo zgoditi s tabo," je razmišljal Saša. "Ali nas pač ne ..."
"Poglejta, ne razumeta!" je močno vzkliknil Feliks, tako da so mu z obraza skoraj padla očala. "Nobeden od vaju ne hodi v glasbeno šolo in ne vesta, kako zelo težko je, ko toliko let že igraš in dejansko postajaš dober, se izboljšuješ in vse to, zraven pa skušaš dobivati solidne ocene na najtežji možni srednji šoli. " Saša in mama sta se ob tem spogledala, Feliks pa je nadaljeval: "Žal mi je ... Samo res sem utrujen ... Oh, mislil, da sem pustil svoj kozarec soka v svoji sobi ... Takoj se vrnem."
Rjavolasec je po tej zadnji laži s hitrim korakom stopil do svoje sobe in zaprl vrata za seboj ter se vrgel na posteljo. Tedaj se je končno spomnil, da ga ne mori le to, da ga mama in Saša sumiti, temveč še nekaj drugega.
Feliks je precej resno razmišljal o ideji, ki se jo je včeraj domislila Doris. Zamisel je bila dobra, temu ni bilo oporeči, saj bo morda res prepričala Glawirja, vendar je gimnazijca še vseeno nekaj mučilo. Spraševal se je kajti, ali so pravzaprav res solidarni ali se le pretvarjajo kot ostali v tem svetu, kjer solidarnost ni dobrina.
Sprva se je Feliks skušal prepričati, da izražajo neko mero solidarnosti, saj bodo konec koncev resnično pomagali drugim. Ni solidarno starki pomagati nositi vreče ali pa slepemu pomagati čez prehod za pešče? Seveda je.
A zdaj, ko je toliko že premislil o tej temi, je ugotovil, da morda res vse to navzven deluje solidarno, vendar navznoter to ni to. Konec koncev se bodo s tem skušali le približati Glawirju, v normalnih okoliščinah pa morda tega ni bi storili! Če hočeš biti solidaren, moraš namreč to narediti, ker si želiš, ne, ker si prisiljen s strani ogromnega svetlolasega velikana, ki napoveduje konec tvojega sveta. Tako je Feliks prišel do sklepa, da pravzaprav vsi trije niso prav nič solidarni, temveč se le pretvarjajo, da so.
To je rjavolasca naredilo še bolj žalostnega in manj samozavestnega. Svet je kajti od njega pričakoval dejanja, ki naj bi ga naredila dobrega, vendar v resnici temu ne bo tako.
Oh, zakaj je sploh zabredel v to?! Če ne bi, bi se svet še vedno vrtel okoli učenja, ne pa od pretvarjanja, da delaš dobro. Ne, ne! Ne sme razmišljati na tak način, situacija bo le slabša ... Mora sprejeti dejstvo, da mora to narediti, saj je kljub vsemu je to edina možnost, da preprečijo apokalipso ... tudi, če mu ni všeč ... tudi, če se le pretvarja ...