Če bi vprašali Dwenirja, kako bi se z največ dvema besedama opisal v tistem trenutku, bi rekel *i*namišljeni heroj*i*. Dwenirju se je zdela ta metaforična oznaka naravnost odlična poosebitev njenega samega. Predstavljal si jo je kajti kot nekoga, ki želi spremeniti svet, kaj slabega poopraviti, kaj katastrofalnega preprečiti in to res stori, a kaj ko vsi njegovega dejanja ne vidijo kot herojstva. To se je svetlolasemu velikanu tudi zgodilo v resničnem življenju in o tem je zadnje dneve neprestano razmišljal.
Vse se mu je zdelo, da je zaman, bil je obupan, ker je samega sebe kot heroja dojel le on, ostali so v njegovem razkritju ljudem, da bi prepričal vojno, dojemali kot izdajalstvo. Situacija zanj ne bi mogla biti bolj črno-bela.
Spraševal se je, ali ima sploh smisel reševati svet. Je na koncu bolje pustiti stvari takšne, kot so? Morda ne zveni slabo, a Dwenir je takoj pomislil, da v resnici biti tiho nikoli ni biti dobro, saj si potem enakovreden storilcu, ker nisi ničesar storil. Če pa bi spremenil stvari, pa bi tako ali tako postal tarča govoric, laži, opravljanj in vseh drugih zli dejanj, ki jih je zmožen delati naš častihlepni jezik. Torej — reševati svet ali ne? Hm ... Odgovora Dwenir res ni vedel ...
Za dodatno razmišljanje o odgovoru pa Dwenir tudi ni imel časa, saj ga je v tem istem trenutku poklical njegov razvpiti brat Glawir.
Tako je opustil svoje vneto premišljevanje, vstal s fotelja in se radovedno odpravil bratove sobane. Ko je prispel tja, je Glawir sedel na svojem sedežu, kakor je imel navado.
"Feliksa boš pripeljal k meni, Dwenir," mu je direktno in jedrnato ukazal Glawir in se ozrl proti bratu.
Slednji je le rahlo odkimal, medtem ko mu je v očeh gorel ogenj jeze, ki ga nihče ni mogel pogasiti, tako zelo je v njem vrelo od jeze. "Ne," je jedrnato odvrnil. "Če misliš, da bom dovolil, da ga boš mučil, poniževal in delal z njim še kaj, povezano s tvojimi srednjeveškimi metodami, se zelo motiš."
"Glej, glej, kako prehitro sklepaš, Dwenir, ali če ti je ljubše — glej, kakšne predsodke imaš," se je poigral z besedami Glawir. Čez nekaj trenutkov je nato razložil: "Ne bom ga mučil, samo rad bi se z njim pogovoril o nečem."
"Na lep način?" je bil še naprej skeptičen svetlolasi velikan.
"Zdaj pa me dobro poslušaj, Dwenir!" se je razburil rjavolasec. Nato je vstal s stola in se mu približal, tako da je Dwenir lahko dobro videl, kako močno se je namrščil. "Po vsem tem, kar si storil, mi ne pustiš, da bi namesto tebe počistil tvoje madeže na Zemlji! Res ne razumeš, da po vsem, kar si nam zakuhal, se nimaš pravice oglašati?"
Dwenir je pogledal jeznega brata in se zamislil. Naj mu oporeka ali ne? Če bo, kdo ve, kako besen bo postal šele po tem, a če je tiho ... hm ... Čakaj malo ... Morda pa je najbolje, če v to privoli in s tem ne izziva bratove jeze, vendar je ob pogovoru prisoten. Tako! In če bo Glawir nasilen, ga bo preprosto ustavil!
"Pripeljal boš fanta in konec," je zdaj z že bolj umirjenim glasom, a še kar z besnim pogledom dejal Glawir. Nato je odšel ...