Nekaterim se je lažje odločiti kot pa odločitev širiti med občinstvo, drugim pa ravno obratno. Med slednjimi je tudi Glawir. Glavni vrhovni mora namreč zaupati ostalim vrhovnim dogovor s Feliksom.
Tako v tem trenutku Glawir stoji pred vsemi svojimi sodelovalci, ki ga pričakojuče opazujejo izza okrogle mize. Najbolj navdušeno ga je med vsemi opazovala Feris, mlada vrhovna s črnim pažem in vpadljivo rdečkasto obleko. Glawir se je ozrl proti njej in se ji na rahlo nasmehnil, kot bi se ji hotel prikupiti.
Zatem je povedal vse, kar je moral. Najprej je z velikim nasmeškom na ustom govoril o Dwenirjevi napaki, ko je izdal vrhovne s tem, da jih je razkril Feliksu. Nato pa je povedal najbolj pomembno — dogovor med njima s Feliksom.
Glawir je takrat počakal, da njegovo občinstvo razmisli, o tem, kar je rekel, si izoblikuje mnenje in si jih izmenja z ostalimi, medtem pa jih opazoval. Za delom mize, kjer je sedela Feris, je slišal veliko odobravanje, kajti vsi vrhovni so tam pritrdilno pokimavali, ko so se ozrli proti Glawirju. Dobro, del vrhovnih je že pridobil na svojo stran. Tega pa ne moremo reči za levo stran, kjer je izstopal predvsem Hilien. Ta stari in precej strastni vrhovni je bil večinoma časa tiho, a zdaj se je popolnoma vživel v vso dogajanje in ga vneto komentiral z ostalimi zraven njega. Glawirju sicer ni nikoli nasprotoval, je pa večkrat menil, da je premil. Je bil tudi zdaj?
Tega glavni vrhovni ni mogel vedeti, zato je še pogledal Dwenirja, ki je sedel daleč stran od večine. Na Glawirjevo presenečenje je bil tiho, kot bi sprejel lastno usodo. To se je Glawirju zdelo čudno, zato ga je vprašal, kaj meni o njegovem dogovoru s Feliksom. "Stvar ni več pod mojim nadzorom, vse je na njem," je lenobno odgovoril. Dobro, Dwenir Glawirju ne bo delal več težav. Morda se bo celo oddaljil od fanta ... kdo bi vedel ...
"Jaz mislim — in nisem edini, da bi moral iti stopnjo dlje!" je tedaj vzkliknil Hilien. V njegovih sinjih oči se je počasi prižigal ogenj strasti in njegov obraz je bil pordečen. "Ne glede na fantova dejanja bi morali začeti vojno proti tem človeškim izrodkom!" Vrhovni se je še bolj vživel in nadaljeval: "Stoletja jih že varujemo, jim odpuščano njihove grozovite napake, zdaj ko te postajajo vedno grozljivejše, je treba ukrepati takoj in intenzivno!"
"Zdaj je dogovor že sprejet," se je oglasil Dwenir. "Vse je na njem ...," je ponovil svoj slavni stavek.
"Za čuda imaš pravzaprav prav, brat."
*
Feliksu se je naježila koža kot bi ga zeblo, čeprav ni bilo več zime. Nato so se mu pordečila lica. Zatem je zaslišal divje bitje njegovega srca. Bum. Bum. Bum. Oh, kdaj bo že nehal biti tako živčen? Kdaj se bo rešil te pošasti, ki ga neprestano duši in se imenuje odločitev?
Težava je bila v tem, da se je Feliks zadnje čase počutil kakor Hamlet, o katerem so se v prvem letniku učili, tako zelo je bil razdvojen. Na eni strani si je tako želel maščevanja, želel je ,*i*biti*i*. Kakorkoli že, na drugi strani je hotel *i*ne biti*i*, saj je dobro vedel, kako zelo hude bi bile posledice njegovih maščevalnih dejanj.
Če že ni vedel, kako naj se odloči, je pa vedel, kaj ga lahko umiri — nihče drug kot Doris. In res. Ko je nenadoma zagledal Doris, kako hodi iz trgovine na drugi strani ulice, je pozabil na vse svoje monologe. V središču pozornosti je bila le ona.
Vse na njej mu je bilo zanj čudovito, tudi nekaj najmanjšega ali nenavadnega. Všeč mu je bilo, ko je sonce posijalo na njene goste ognjene kodre in jim dalo še večji lesk. Ni se mogel nagledati njenih globokih sinjih oči, ki so ga popeljale na morje. Zaljubljen je bil v njen temen puli, ki je graciozno poudaril njen vitek trup. Občudoval je njen filmski nasmešek, ki so ga nadgradile njene prepolne ustnice, ki jih je želel ... hm ... pri tem se bomo ustavili ... Skratka, Feliksu je bila njegova sošolka vedno bolj všeč, zdaj pa sploh, v tem pomladnem soncu, ki jo je še polepšalo.
Ob vsem tem je Feliks vse bolj ugotavljal, da se nasprotja privlačijo, sploh takrat, ko si pred veliko odločitvijo.