Feliks se je še predobro spominjal, kako je trenutek pred smrtjo odločno stal pred Feris in Glawirjem, pripravljen zoperstaviti njuni krutosti. In trenutek kasneje je odjeknil pok, duša pa je zapustila Dwenirjevo umirajoče telo. Dwenir je bil mrtev.
Že sama misel na to grozljivo dejstvo je bolela. Vsako sekundo. Vsako minuto. Vsako uro. Bilo je, kakor da bi ga nekdo zabodel, a bi nož držal še precej več časa, kot bi bilo potrebno za smrt.
Tudi v šoli je mladi gimnazijec čutil isto bolečino. Že več tednov se v povezavi z vsemi dogodki v zvezi z vrhovnim ni mogel osredotočiti na pouk, vendar zdaj je bilo to še dvakrat težje. Povsod so ga spremljale Dwenirjeve besede, njegova podoba. Ko je hodil po hodniku, se mu je zdelo, kot bi Dwenir stopal zraven njega. Vsaka beseda na tabli se je spremenila v vsako njegovo besedo. Med razlago se mu je v mislih narisala njegova podoba, njegov nasmeh, vse ... Tako zelo je bolelo. Preveč ...
"Feliks, kaj se je zgodilo?" je njegovo razmišljanje prekinila Doris po matematiku. Ali fiziki? Saj se se sploh ne spomni ...
"Dwenir je bil umorjen," je s hripajočim glasom odgovoril Feliks.
Dorisine zenice so se razširile, dobila je kurjo polt. "R-res? Tako mi je ... žal," je zajecljala. Čez nekaj trenutkov pa je še vprašala: "Kako pa to veš?"
"Imel sem prisluhe, vendar tokrat nisem le slišal glasov — fizično sem bil prisoten v dogajanju," je s še vedno šibkim glasom odgovoril gimnazijec.
"A," je bilo vse, kar je lahko spregovorila Doris, medtem ko so se ji lica polnila s solzami. Feliks se je sklonil k njej in se s prsti dotaknil njenih lic. Najprej jih je pobožal in nežno drsel po prečudoviti gladki koži, zatem pa jih je očistil solz.
"To je grozljivo, Feliks," je odkimavala Doris. "Preveč grozljivo ... Tako dober je bil do naju ..." Takrat se ni mogla več zadržati in po licih ji je začelo teči še več solz kot prej.
Feliks je stopil bližje k njej in jo objel ter ji pustil, da je nekaj njenih solz priteklo na njegovo majico. Zatem jo je na rahlo poljubil na čelo in stopil stran. Vse to je vneto opazoval Saša in zavijal z očmi. Feliks ga je jezno pogledal, a se nato ozrl nazaj proti Doris. Ona je bila zdaj pomembna, ne on.
"Sprehodiva se po centru, prav?" je predlagal rjavolasec in ponovno obrisal Doris solzo iz lic, medtem ko je rdečelaska prikimala.
Skupaj sta stopila ven iz šole — še dobro, da se je že končal pouk — in se začela sprehajati po ulicah. Ničesar nista spregovorila oziroma sploh nista mogla. Poleg tega je bilo zunaj peklensko vroče, a kljub temu sta veliko prehodila. Mimo mestne hiše. Mimo občine. Mimo Savinje. Mimo knjižnice. Mimo mestnega muzeja. Mimo naše osnovne šole. Do šolskih tribun, kjer naju je vedno čakal Dwenir z novicami, dobrimi kot slabimi.
"Kdo je ubil Dwenirja, Feliks?" je Doris prekinila mučno tišino. "In zakaj je do tega prišlo?"
Gimnazijec je začel razlagati: "Glawir in druga vrhovna po imenu Feris sta imela načrt za še eno njuno grozodelstvo. Ne vem kakšno, ampak morda je celo bolje, da ne vem. Kakorkoli že, Dwenir je preprečil njun načrt in po njunem mnenju ponovno zagrešil grozljivo napako, zato ga je Feris ubila. Glawir se je zatem šalil iz trupla, a potem se je moje videnje že končalo."
Doris je odkimala z glavo in na njen obraz se je prilepilo nekaj njenih sijočih rdečkastih las. "In zdaj ga ni več," je hripajoče dejala in gledala naokoli, kot da bi še vedno upala, da se bo Dwenir iz nekje prikazal. "Ne bo prišel ... Nikoli več ..."